Gremo v Libijo? (Marko Marinčič)

V Libijo, v Libijo! Kolumnisti nekaterih vplivnih italijanskih medijev so si že poveznili čelado na glavo. S časopisnih stolpcev in televizijskih ekranov bobnajo koračnice in snujejo strateške načrte, nekompetentne in domišljave, kakor nogometni navijači, ki v baru Sport modrujejo, kot da bi vsak bil selektor državne reprezentance. Vojaškemu bobnanju se pridružujejo tudi nekateri prav tako nekompetentni in domišljavi politiki.
K sreči je vlada nekoliko bolj zadržana, čeprav ni jasno, kaj misli, saj daje protislovne signale. Specialne enote vojske je v prejšnjih dneh pooblastila za tajne misije v tujini, kar pomeni možnost vpletanja v vojaške operacije, kakršne na libijskih tleh že vodijo ZDA, Francija, Velika Britanija in Egipt. Pri tem se postavlja vprašanje kršitve 78. člena ustave, po katerem mora parlament odločati o vstopu v vojno in poveriti vladi posledična pooblastila. Po drugi strani pa je včeraj premier Renzi povlekel ročno zavoro in sporočil, da se Italija ne namerava podajati v avanturo v Libiji s 5000 vojaki kopenskih sil, kot bi si želele ZDA. K temu so ga morda prepričali generali, ki ne zamudijo priložnosti za opozorila, da v libijskih zmedi sploh ne bi vedeli, na čigavi strani in proti komu naj bi se borili.
Za morebitno vojno niso jasni niti vojaški cilji, kaj še politični. Libija je danes nikogaršnja zemlja, kjer gospodujejo ugrabitelji in tihotapci, navadni kriminalci in džihadisti; ne samo Daeš in Al-Kajda, temveč tudi nigerijski Boko Haram, malijski Ansar Eddine, somalijski Al Šabab, džihadisti iz Alžirije, Nigra, Čada in celo kolumbijski gverilci Farc, ki imajo tam svojo bazo za kupoprodajo droge in orožja. Vse to je posledica nerazsodne intervencije Francije in Velike Britanije, ki sta zrušili Gadafija in pustili Libijo v rokah stotin oboroženih milic.
Predpogoj za novo intervencijo bi bilo oblikovanje skupne legitimne oblasti, ki bi prevzela nadzor nad državo s pomočjo tujih sil z mandatom ZN. Kljub vztrajnim poskusom pa take vlade še ni. V danih pogojih bi vojaški poseg Zahoda brez jasne vizije o bodočnosti Libije le še povečal škodo, podobno kot se je že zgodilo v Iraku, Somaliji, Afganistanu, Siriji in drugod na Bližnjem vzhodu, s posledicami, ki jih imamo vsi pred očmi.
Še slabše bi bilo, če bi Zahod načrtoval razkosanje Libije na tri enote, Tripolitanijo pod vplivom Italije in ZDA, Cirenajko pod nadzorom Velike Britanije in puščavski Fezzan v domeni Francije, kot vse več opazovalcev namiguje v teh dneh. Romano Prodi, eden redkih politikov z jasno vizijo afriških in bližnjevzhodnih razmer, opozarja, da bi delitev bila še najbolj pogubna rešitev. Vsaka od treh državic bi v konfliktu z ostalima dvema iskala zunanje zaveznike v Egiptu, Turčiji, Savdski Arabiji, Iranu in drugih akterjih, ki se posredno že spopadajo v Iraku, Siriji in Jemnu. Namesto pomiritve bi razširili konflikt.
Kaj torej narediti? Res je, da je Italija neposredno izpostavljena dogajanju v južni sosedi, nekdanji koloniji, kjer ima velike gospodarske interese v nafti, plinu, gradnji avtocest in pristanišč. Res je tudi, da nam že danes preti nevarnost terorističnih napadov. Prav tako pa je res, da z nepremišljenim vojaškim vmešavanjem te nevarnosti ne bi zmanjšali, le še povečali bi jo. Uporabe sile ne gre izključiti, prej pa je treba oblikovati politično rešitev. Za to pa je potrebno modro, potrpežljivo in daljnovidno diplomatsko delo. Kdo je danes tega sposoben?