Nisem pravnik, zato komentar in oceno razsodb Deželnega upravnega sodišča o pravicah Slovencev v medobčinskih zvezah prepuščam strokovnjakom. Če mi je dovoljena kratka ocena, bi izpostavil pozitivno in negativno plat teh razsodb.
Pozitivno se mi zdi, da je sodišče črno na belo zapisalo, da imajo občani Števerjana in Doline glede rabe slovenščine enake pravice ne le v medobčinski zvezi, temveč tudi v vseh občinah, ki zvezi pripadajo. Če bo npr. dolinski občan primoran v Trst, ker v okoliški občini ne bo več te ali one službe, bo tam lahko uporabljal slovenščino.
Šibkost razsodbe je v tem, da je sodišče »izmerilo« uživanje manjšinskih pravic le pri ustanavljanju medobčinskih zvez in ne pri njihovi dejavnosti, vključno s statuti. V ustanovnih postopkih torej sodniki niso zaznali kršitev. A to je teorija, kaj nam bo pokazala praksa, pa bomo še videli.
Če na Tržaškem in Tržiškem so bili prvi koraki na poti ustanavljanja medobčinskih zvez za Slovence kolikor toliko pozitivni, je goriška izkušnja za nas še kar bridka. Šolski primer kako politika izkorišča pomanjkljivosti in »luknje« v reformi lokalnih uprav je goriški župan Ettore Romoli. Prepričani smo, da bi bilo v Trstu, če že ne enako vsaj podobno, ko bi mestno upravo vodila desnica.
Zakon ima lahko še tako dobre varovalke, ki pa so relativne ali celo odveč, če jih za to poklicana politika ne spoštuje in upošteva. Vsak primer je itak potem zgodba zase.
Tržaški župan Roberto Dipiazza je zavlačeval z izdajanjem dvojezičnih osebnih izkaznic, vse dokler ga niso državni organi v to prisilili. Njegova desno usmerjena uprava nato ni ovirala dvojezičnih dokumentov, Dipiazza se je v svojem znanem stilu celo hvalil, da je on tisti, ki je v Trstu uvedel dvojezične dokumente.