Smo danes vsi geji? (Poljanka Dolhar)

»Ko se je novembra lani zgodil Bataclan, sem se počutila Parižanka, zato danes vabim vse, ki po pokolu v Orlandu sočustvujejo z nami, da rečejo: tudi jaz sem gej.« Tako je Vladimir Luxuria sinoči pozvala iz studia tretje vsedržavne mreže Rai. Vladimir, nekdanja italijanska parlamentarka in vidna predstavnica gibanja LGBT (gejev, lezbijk, biseksualcev in transspolnih oseb), se je rodila kot transspolna (ali transgender), po zapleteni operaciji v katinarski bolnišnici pa je zaživela kot ženska. Pokol blazneža, ki je v ameriškem lokalu, v katerem so se družili predvsem homoseksualci, pobil 49 ljudi, jo je – razumljivo – posebno prizadel.
Smo danes res vsi geji? Smo danes vse lezbijke? Nismo. Kajti večini je laže reči »je suis Charlie« ali »je suis Paris« kot pa jasno in glasno izreči ali zapisati »je suis gay«. Res je sicer, da je naša družba kulturno dovolj razvita, da istospolnih ne sežiga več na grmadah, res pa je tudi, da živimo v državi, ki ni sposobna izglasovati zakona o homofobiji. Da v naši skupnosti homoseksualnost ni še povsem sprejeta, da se na njen račun zbijajo (neokusne) šale, da imajo vzdevki za istospolne večkrat prizvok psovk. In vendar gre samo za ljudi, ki ljubijo drugače ...
Dokaz, kako splošno sprejet je sovražni govor do gejev, smo dobili v soboto na Borznem trgu ... vsi, ki se nismo udeležili shoda v podporo desnosredinskemu kandidatu Robertu Dipiazzi, pa na spletu. Če tega niste še storili, si vzemite deset minut časa in poglejte »performanso« Vittoria Sgarbija. Grozljivo, kaj je prišlo iz njegovih ust: na račun gejev (Sgarbi je »seveda« uporabil veliko bolj žaljiv izraz), a tudi na primer Tržačanov, ki so volili Cosolinija. Še bolj grozljivo pa je, da so se ob Sgarbijevih neokusnih besedah mnogi smejali in zadovoljno vzklikali. In da je bil med njimi tudi Roberto Dipiazza. Ki bo seveda sedaj trdil, da nima nič proti gejem, da je šlo za nedolžno zbijanje šal.
Nestrpnost ni nikoli nedolžna.