Santin in Slovenci (Ivan Žerjal)

Na pokojnega škofa Antonia Santina imam samo dva bežna spomina: še kot majhen otročič sem ga namreč na nekem verskem slavju slišal govoriti v slovenščini, drugič, v začetku 80. let prejšnjega stoletja, pa sem ga – takrat je bil že v pokoju – videl pred svetoivansko cerkvijo in spomnim se, kako je takratni krajevni župnik pokleknil pred njim in mu poljubil prstan.
Danes bodo kip škofa Santina blagoslovili pri »njegovem« svetišču na Vejni, za gradnjo katerega je v 50. letih prejšnjega stoletja dal sam pobudo. V tukajšnji slovenski javnosti resnici na ljubo nisem zasledil bog ve kakšne zainteresiranosti za to, niti polemik, čeprav Santinov lik med tržaškimi in nasploh primorskimi Slovenci vzbuja mešane občutke, največkrat pa odpor, saj ga imajo za enega tistih simbolov negativnega odnosa do slovenskega elementa in sodelovanja tudi cerkvenih oblasti pri raznarodovalnem pritisku zlasti za časa fašizma in med drugo svetovno vojno.
Osebna pričevanja znancev in sorodnikov, ki so v tistem času živeli ter so imeli tudi stike s škofom oz. bili gojenci v koprskem semenišču, takega stališča niso posebno omilila. Za mladega semeniščnika oz. bogoslovca na primer ni najboljša popotnica to, da mu predstojnik reče, da je moliti, peti in govoriti slovensko greh ali pa da zgrda prekine petje slovenskih Marijinih pesmi oz. da škof nahruli skupino bogoslovcev, ki so samo zaprosili za uporabo slovenščine. Taka politika, združena s škofovim osebnim močnim, če ne naravnost avtoritarnim značajem, je marsikoga odvrnila od duhovniškega poklica. K temu je treba dodati tudi filoitalijansko politiko v povojnih letih, ko ni bilo gotovo, kam bo spadal Trst. Negativnega pogleda ni odpravilo niti postopno spreminjanje zadržanja – vsaj na cerkvenem področju – v desetletjih po drugi svetovni vojni, kjer je spet vprašanje, ali je to pokojni škof delal iz prepričanja ali pa po sili razmer. Dejstvo je, da se je slovenščina v tržaško stolnico vrnila šele v začetku 80. let.
Kljub vsemu temu bi bilo leta 2016 hudovanje zaradi nekega kipa le odveč. Lahko pa bi dogodek predstavljal priložnost, da bi se, potem ko je o škofu Santinu izšlo več publikacij izpod peresa italijanskih avtorjev, lika tega cerkvenega dostojanstvenika, ki je hočeš nočeš imel pomembno vlogo v nekem posebnem zgodovinskem obdobju, strokovno lotil še slovenski pisec.