Če pade Tržič ... (Danjel Radetič)

Tržič je doslej veljal za levosredinsko trdnjavo predvsem po zaslugi delavcev. V preteklosti so tradicionalno glasovali za levičarske stranke, v zadnjih časih se - razbremenjeni nekdanjih ideologij - odločajo tudi za druge politične opcije, k čemur na krajevni ravni nedvomno prispevajo tudi velike spremembe, ki jih je Tržič doživel v zadnjih letih. Zanje je v veliki meri odgovorna ladjedelnica Fincantieri, ki sama po sebi prispeva skoraj polovico letnega bruto domačega proizvoda v goriški pokrajini. V njej si služi kruh približno pet tisoč delavcev, vendar jih družba Fincantieri neposredno zaposluje le tisoč petsto. Vsi ostali so zaposleni pri raznih podizvajalskih podjetjih, med njimi so številni tuji delavci, še največ jih je iz Bangladeša. V Tržiču je število priseljencev v zelo kratkem času preseglo dvajset odstotkov; njihovo prisotnost že leta demogoško izkoriščajo v volilne namene v desnosredinskem zavezništvu, medtem ko je bila doslej levi sredini pripuščena skrb za njihovo vključevanje v krajevno stvarnost in družbo.
Po prvem krogu občinskih volitev kandidatka tržiške desne sredine Anna Maria Cisint vodi s skoraj petnajstimi odstotki prednosti. V zadnjih tednih so v levosredinskem taboru skušali nadoknaditi razliko s priznanjem storjenih napak in z napovedjo, da bo dosedanja županja Silvia Altran v primeru volilne zmage v odbor vključila bivšega župana Adriana Persija, ki že nekaj let ni aktiven v krajevni politiki, vendar je med ljudmi še vedno cenjen in priljubljen. Iz leve sredine hkrati pozivajo volivce, naj ne dopustijo, da delavskemu mestu s protifašistično dušo zavlada desnica. Levosredinsko zavezništvo je zaigralo karto čustev, podobno kot počenjajo v desni sredini, ko strašijo pred priseljenci, ki so še zlasti v tržiškem primeru delavci, za katere so v ladjedelnici »rezervirana« najgrša dela.
Če pade Tržič, se za levo sredino pišejo težki časi. Goriška pokrajinska uprava je pred razpustom, kar pomeni, da bi v primeru levosredinskega poraza v Tržiču desna sredina upravljala obe največji mesti v pokrajini in hkrati bi imela glavno besedo tudi v obeh nastajajočih medobčinskih zvezah. Iz desnosredinskega tabora so že napovedali, da po Tržiču ciljajo na deželo. Ker bodo volitve leta 2018, ima leva sredina še dovolj časa, da se nanje temeljito pripravi - ne glede na izid občinskih volitev v Tržiču, ki vsekakor morajo biti levosredinskim upraviteljem v opomin. V Tržiču - in Ronkah - je bilo v zadnjih letih prepiranja preveč, zlasti je zatajila Demokratska stranka. V obeh občinah - in tudi v Trstu - se je izkazalo, da nista dovolj strokovnost in resnost, županski kandidati se morajo znati približati volivcem in jim prisluhniti. Okrog njih se mora ustvariti pozitivna energija, ki jo v zadnjih časih pogrešamo tudi pri predsednici deželne vlade Debori Serracchiani. Med volilno kampanjo pred tremi leti je bila vsepovsod prisotna, udeležila se je preštevilnih srečanj, prijazno je nagovorjala najrazličnejše sogovornike. Po izvolitvi in ob novih zadolžitvah v rimskem vodstvu Demokratske stranke je takratna navdušenost splahnela, zaradi česar se mora predsednica čim prej spet približati volivcem, zlasti delavcem in preprostim ljudem, od katerih je v veliki meri še vedno odvisen uspeh levosredinskih kandidatov - navkljub družbenim in političnim spremembam.