SCHENGEN - Kakor da je ni, a je (Igor Devetak)

Kakor da je ni. Ampak je. Kdo pa? Meja, seveda, ki smo jo dolgo let teptali in mehčali, pred desetimi leti na današnji dan pa še pokopali. Od Trbiža do Milj je tedaj bila pod jasnim nebom schengenske noči kolektivna evforija, kakršne še nismo doživeli. Danes pa stojimo na stvarnih tleh. Kar gre spontano, se je spremenilo in se že in še spreminja, kar pa je ambiciozno in potrebuje (državno) pomoč in (politično) voljo, je odloženo na kasnejši čas. Ki bo zanesljivo prišel.
Ne da bi se spraševali, na kateri strani smo, uživamo prednosti prostora brez meje. Gre za praktične stvari, kot so nakupovalno središče, kebab ali gostišče, bencin, ambulanta, veterinar, pasji hotel, redkeje gledališče, kino, kulturni dom ali muzej … Brez tesnobnih občutkov, ki so jih prebujali varuhi meje, prehajamo mejo iz drobnih potreb in zasebnih vzgibov. V obe smeri. Na Goriškem sicer pogosteje v slovensko smer. Priča smo marsičemu otipljivemu, česar pred schengnom skoraj ni bilo. Da je na primer Gorica izziv za slovenskega trgovca, Nova Gorica pa priložnost za italijanskega podjetnika. Sicer pa se je Nova Gorica bolj odprla proti Gorici kot nasprotno. Pri sosedih se klientom prijazna dvojezičnost širi. Dvojezičnosti, ki bi jo trgovcu narekovala že zdrava pamet, pa v Gorici malodane ni. In se tudi slovenski trgovec prilagodi enojezičnemu okolju. Škoda.
Proces, ki ga je schengenska noč pospešila, Goriška nadaljuje s projekti v režiji Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje, s čezmejno kandidaturo za evropsko prestolnico kulture, z idejo o čezmejni ekonomski coni ... Iz kronike zadnjih dni vemo, da tudi z načrtom skupnega krematorija. Danes potrebujemo predvsem krepak udarec v mejo, ki je preživela v različnosti socialnih, davčnih, pravnih in administrativnih sistemov Italije in Slovenije. In v psihološko mejo, ki teče skozi nepoznavanje sosedovega jezika. Ker se ne znamo zadovoljiti s schengensko nočjo, z drobnimi potrebami in zasebnimi vzgibi. Ker želimo več. Ker verjamemo, da na primer dve Gorici - eno mesto ter Trst in Koper - eno pristanišče nista fantastika.