POMISLEKI: Evropa se prevrača na glavo

Veliko let je že minilo, odkar sem jo prvič dobil s palico po hrbtu. Ni bila navadna palica, žandarski pendrek je bil. Sredi Pariza, na Boulevard Saint-Germain, tam smo se študenti najraje potikali. Prihajali smo s predavanj, klepetali smo in se smejali. Uniformiranci so pritekli in vsakemu od nas podarili po udarec ali dva čez pleča, potem so tekli naprej. Študentski nemiri so se bližali. Bilo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kmalu po naši prvi izkušnji z žandarji so se začeli resni, veliki nemiri, skoraj tako resni in usodni kot tile, ki se po vsej Franciji dogajajo te dni. V spominih tedanjih generacij so ostali kot »leto 1968«.

Vso Evropo so tedaj zajeli nemiri, marsikaj se je spremenilo na zahodu, pa tudi na vzhod je vplivalo, protesti so segli vse do Balkana. Mladina je izražala nezadovoljstvo, toliko let je tedaj že minilo od druge vojne, da so na sceno stopale nove generacije z novimi vrednotami.

Pozneje sem izbruh nezadovoljstva in divjanje doživel čez veliko let v Genovi, takoj ob začetku novega tisočletja je bilo. V ligurski metropoli so zasedali mogočneži iz skupine G-8, takrat je bila zraven tudi še Rusija. Genovo so razdejali.

Kar se te dni dogaja v Parizu, po vsej Franciji, pa v Madridu in vsej Španiji, v Tirani in vsej Albaniji, je vsaj toliko nasilno, kakor je bilo v šestdesetih v Parizu ali pa v začetku tisočletja v Genovi. Morda še bolj. Vse skupaj utegne v prihodnje biti še bolj skrb zbujajoče, kakor se zdi ta trenutek.

V Franciji se je tokrat začelo zaradi nezadovoljstva dijakov, ki so ob začetku novega šolskega leta ugotavljali, da so učilnice napol podrte, da ni dovolj profesorjev, da je vse skupaj komaj še resna šola. Pridružili so se jim študenti, potem še sindikati. Naposled so prihrumele horde nasilnežev, ki razbijajo in kradejo.

V Španiji je počilo, ko so staro gospo nasilno izselili iz stanovanja, nekaj dni pozneje je umrla. Protest mladih zaradi pomanjkanja stanovanj je postala vstaja, ki je storila, da so ulice v Španiji prav tako polne razbitin kot tiste v Franciji.

V Albaniji se je »flamingova revolucija« začela zaradi ameriških načrtov o gradnji turističnih naselij v nedotaknjeni naravi. Slovenski zet iz Amerike je tja poslal svojega zeta, albanski politiki so se dali podkupiti, študenti so šli na ceste. Vstaja traja že dolge tedne, njen cilj ni samo obramba flamingov in narave, strmoglaviti hočejo vlado, spremeniti sistem. Premier Edi Rama ne popušča, tuje sile obtožuje, da hočejo strmoglaviti vlado v Tirani. Prizori protestov so nadvse podobni tistim iz Francije in Španije. Povsod vse razbito, povsod zamaskirani nasilneži.

Vre tudi drugod po Evropi. Kjerkoli lahko izbruhne nov protest. Stara zasanjana Evropa pa zaseda in modruje. Išče nekakšne rešitve za uravnoteženje proračuna, v katerega eni veliko vlagajo, drugi bolj jemljejo kot vlagajo, dogovoriti pa se ne zmorejo o ničemer več. Vsak dan bolj so podobni nekdanjim zasedanjem neuvrščenih držav, ki so na koncu vsakokrat objavljale resolucije, premaknile pa ničesar. O proračunu se letos v Bruslju ne bodo pogodili. Zmeraj se najde kdo, ki je proti že čemu, celo majhna Slovenija je enkrat že vložila veto. Hkrati se v Nemčiji na nekoč vzhodnem koncu zmagovito pojavlja skrajno desna Alternativa za Nemčijo, tako kot v Franciji že dolgo Nacionalni zbor Marine Le Pen.

Kdo ve, ali bo uspelo vsak dan bolj zmedenim oblastnikom te ali one barve še ustaviti nezadovoljstvo mladih, predvsem pa, ali bodo znali in zmogli ustaviti nasilneže, ki so izkoristili nezadovoljni mladi rod. Razbijajo in ropajo, sejejo nemir na vse strani. Vse se je pomešalo med seboj, menjava generacij, popolne spremembe v zaznavanju preteklosti in prihodnosti, spreobračanje na glavo vsega, kar je morda veljalo za skupne vrednote. Veliko časa je že minilo od padca berlinskega zidu, mladi se obračajo na desno, Evropa pa za stoletje v preteklost.

V Franciji se pripravljajo na volitve. Prvič po drugi vojni in Petainovi vladi se utegne povzpeti na vrh skrajna desnica. Za nasprotnico ima skrajno levico, na sredini pa ni skoraj ničesar. Ne zmerne levice ne zmerne desnice, ki je vladala desetletja. V Španiji bodo volili že prihodnji mesec, zmerna levica se - tako se vsaj zdi - poslavlja. V Albaniji, ki je bruseljska druščina nikakor ne spusti zraven, se utegne usodno zaplesti že prav kmalu.