(NE)POZNAVANJE - Podreti še to mejo (Jan Grgič)

Nagrado Naš športnik od leta 2013 podeljujemo enotno, brez razlik, strogo športno, brez »političnega« glasovanja. Pravično, boste rekli. Res je. Hkrati pa tudi kruto. Prav zaradi tega je že samo imenovanje v »Top 6« športne primorske lestvice odličen dosežek. Najlepše priznanje za športnika iz »zamejske« Primorske. To še ne pomeni, da ne bo tržaški, goriški ali beneški športnik nikoli na zmagovalec. Leta 2014 je bila športnica leta tržaška gimnastičarka Tea Ugrin. Težje delo bodo imeli klubi iz naše strani nekdanje meje. Med članicami ZSŠDI nimamo ekipe, ki bi nastopala na najvišji državni oziroma evropski in svetovni ravni. Povrh tega tudi športni novinarji s težavo primerjamo na primer nastopanje v ženski namiznoteniški italijanski A1-ligi oziroma v prvi slovenski ženski namiznoteniški ligi. Skratka: potrebno se je veliko pogovarjati in predvsem poznati obe realnosti.
Sprašujem se, koliko goriških in tržaških ljubiteljev športa poznajo rokometašice ajdovskega Mlinotesta, namiznoteniške igralke izolskega Arrigonija in odbojkarice novogoriškega Gen-I Volleyja. Morda nogometaši vedo, da se je ND Gorica v lanski sezoni uvrstila v drugi predkrog evropske lige. Podobno velja za ljubitelje športa v matični Sloveniji. V Kopru vedo, da nastopa Sloga Tabor v tretji italijanski odbojkarski ligi? Ne smemo pozabiti, da je italijansko odbojkarsko prvenstvo eno najbolj kakovostnih na svetu. V zadnjih sezonah si je pot v Sloveniji utrl predvsem NK Kras Repen, ki je novačil nogometaše tudi čez nekdanjo mejo.
Skratka: lepo bi bilo, da bi »podrli« še to mejo. Da bi si tudi »zamejci« ogledali kak športni dogodek v Kopru, Sežani ali Novi Gorici. In nasprotno. Za to pa se moramo potruditi tudi mediji.