ODPORNIŠTVO - Kar seješ, to žanješ (Sara Sternad)

Dobrodošel tokrat res ni bil. Tržaški župan Roberto Dipiazza je vnaprej vedel, kam prihaja in kaj ga čaka, pa je vseeno ponosno vztrajal pri svojem in prišel. Ker je župan mesta in torej župan vseh, kot se ponosno predstavlja, seveda. Že pred točno 15 leti so ga udeleženci vsakoletne proslave ob 25. aprilu – dnevu osvoboditve izpred nacizma in fašizma (katerega, med drugim, v svojem včerajšnjem govoru tržaški prvi mož niti omenil ni ...) – izžvižgali, ker se mu je baje zareklo in je v koncentracijskem taborišču slavil žrtve fojb.
No, tokrat se mu ni zareklo. Tokrat se je za rokovanje s predstavniki skrajne neofašistične in rasistične stranke Forza nuova zavestno odločil. Zato mora odgovornost za svoja dejanja tudi prevzeti in sprejeti hkrati ogorčen plaz nesoglasja.
Ker se doslej od teh svojih dejanj še ni distanciral, so mu udeleženci spominske svečanosti včeraj vrnili milo za drago – z žvižganjem, vzklikanjem in petjem Belle ciao med njegovim govorom so mu hoteli dokazati, da jih ne zanima, kaj bo izključno priložnostnega povedal, motila jih je njegova prisotnost. Nekateri so se spraševali, ali bi bilo bolj umestno, ko bi govor prekinil in se umaknil, to pa še zdaleč ne bi bilo v županovem stilu, kot tudi ne, da bi županski trak predal namestniku, da bi se izognil napovedanim polemikam. Raje je nadaljeval in se na koncu hinavsko zahvalil za dobrodošlico. Tako je potem imel razlog več za kritiziranje nespoštljive in ekstremistične levice, ki mu ni dovolila do besede.
Škoda bi bilo, da bi se letošnje proslave spomnili zlasti zaradi protesta in ne zaradi vrednot odporništva, na katere v Rižarni iz leta v leto govorniki opozarjajo. Drugače bi morda župan dosegel svoj cilj ...