POMISLEKI: Iran iz mojih spominov

Ne, nisem poznavalec Irana. Nikoli nisem bil tam, pa bi rad šel. Dogajalo pa se je, da sem imel nenadejane izkušnje z Iranom in Iranci. Nekaj je bilo nepozabnih dogodkov. Začelo se je v Nanterru, pariškem predmestju, polnem priseljencev, migrantov, pa tudi tujih študentov. Razmeroma mirno mestece je bilo univerzitetno središče Nanterre sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zdaj je malo večje, kakšnih sto tisoč duš šteje.

V Nanterru so mi kolegi pomagali najti prvo študentsko domovanje. Tisti, ki so oddajali svoja stanovanja ali predmestne hišice, so se ozirali za Evropejci, menda ne čisto iz rasnih razlogov, pa vendarle ... Meni so kolegi našli hišico z majhnim vrtom. Prav prijetno je bilo, tudi to me ni motilo, da sem zamenjal kar nekaj podzemskih železnic in avtobusov, da sem prišel v središče Pariza.

V Nanterru sem se prvič srečal z Iranom, o katerem sem prej sicer kar nekaj bral, neposrednega stika pa nisem imel z deželo, tudi z ljudmi ne. V tisti hišici, kjer me stanovanje ni veliko stalo, je bilo najbolj prijetno dokaj zgodaj zjutraj, ko si lahko stopil na vrtiček in se naužil narave. Že prve dni se je zgodilo, da se je na sosednjem vrtu pred podobno majhno hišo sprehajal že malo starejši možakar, dolgo brado je nosil, resno se je držal. Pozdravila sva se, najbrž tudi nasmehnila. Že naslednjega dne mi je bradati sosed na nizko leseno ogrado med vrtovoma prinesel kavo. Skupaj sva posrebala tisto kavico, malo poklepetala in se poslovila. Povedal je, od kod je, pojasnil, da je izgnanec iz svoje iranske domovine.

Kavice na ogradi so s časom postajale zanimive, še posebej potem, ko sem ugotovil, da k sosedu hodi veliko meni na videz znanih iranskih študentov. Soseda so gledali kot boga, hodili so po nauke in nasvete, vsak večer smo se iz središča Pariza skupaj pripeljali na obrobje mesta. Moj sosed tedaj še ni bil tako zelo znan kot pozneje, še posebej po letu 1979, ko je na juriš zavzel Iran in ga spremenil v pekel islamske revolucije.

Tisti moj sosed iz Nanterra se je pisal Homeini, ajatola Homeini. Študenti, ki so hodili k njemu, so bili pozneje njegovi sodelavci, nekateri tudi ministri, zelo so se spremenili skupaj z njim. Kar nekaj jih je naposled končalo na vislicah, nekateri sredi trga v Teheranu, tako je odločil Homeini. Enega sem čez nekaj let srečal v Tuniziji, bil je minister za komunikacije. Kar naenkrat se je bradat gospod usedel k moji mizi in me spomnil, da se poznava. Le brado in črno obleko odmisli, pa se me boš spomnil, je rekel.

Pozneje, konec šestdesetih, smo v Parizu tuji študenti še imeli stike z Iranom. Za konec tedna smo opoldne hodili v Maison d’Iran, iransko hišo, na Elizejskih poljanah je bila, streljaj od Slavoloka zmage. Tam si v soboto in nedeljo dobil prav okusno malico, če si le zdržal pol ure poslušanja hvalnic na račun šaha Reze Pahlavija.

Kot pove zgodovina, je desetletje pozneje ajatola Homeini strmoglavil in izgnal šaha Pahlavija. Da bo kdaj šah postal moj sosed čisto na drugem koncu sveta, nisem niti pomislil. V Mehiki, v mestu Cuernavaca, je imel naš nemški dopisniški kolega Reinhold prijetno hišo z vrtom in bazenom. Ko je odšel delat drugam, je poskrbel, da smo za hišo skrbeli kolegi tuji dopisniki. Ob koncih tedna smo tudi mi hodili tja, le dobro uro vožnje je bilo od prestolnice, za otroke je bil idealen sončen kraj brez smoga.

Na koncu vrta za hišo nemškega kolega v Cuernavaci je bil globok jarek, barranca jim rečejo Mehičani. Na drugi strani barrance je bila imenitna vila z vrtom, po vrtu se je sprehajal nihče drug kot šah Reza Pahlavi, izgnanec iz Irana. Bolan je že bil, vsi vladarji so se ga otepali. Imam Homeini je zagrenil življenje vsakomur, ki je sprejel šaha. Moj nemški kolega Otmar, fotograf velike revije, je po ves teden ždel v hiši in na vrtu, samo on je iz Reinholdove hiše premogel pogled na šaha kot na pladnju.

Otmar je z vseh strani slikal šaha, ki so ga iskali vsi reporterji, pa se mu niso mogli približati. Šah je Otmarju prislužil novo hišo, toliko je reporter zaslužil s fotografijami že bolnega iranskega trinoga.

Drugačnih vladarjev kot trinogov v Iranu zadnje stoletje pravzaprav niso poznali. Iran je dandanes spet središče sveta. Vojne so divjale tam, ko je oblast prevzemal ajatola Homeini, potem je divjala vojna z Irakom, pa vojne z Američani, ta s Trumpom je morda najhujša.