Bridge & Roll: Bog daj, da smo se otresli hlapčevstva

Suverena zmaga Tadeja Pogačarja, že četrta, na novodobni klasiki Strade Bianche s startom in ciljem v Sieni mi daje povod, da se malo bolj poglobljeno povrnem k temi, ki sem jo nakazal že pred časom, to je spremembi v odnosu, ki ga imajo slovenski vr hunski športniki in tudi javno mnenje do športa in ciljev, ki jih skušajo doseči, odkar je Slovenija samostojna država.Da bolje razložim svoje mne nje, moram začeti kar od daleč, od osnovnih ugotovitev, ki sem jih razvil v teh dolgih letih, odkar se aktivno ukvarjam s športnim novinarstvom. Moje temeljno mnenje je, da je šport najbolj naravno in spontano zrcalo sprememb, ki se dogajajo v družbi. Prav zaradi tega, ker je šport aktivnost, v kateri se vrnemo bolj ali manj v otroštvo, k igri in postavljanju vsega tega, kar se dogaja okoli nas, v prepo znavne okvire belega in črnega - to je dobro in to je slabo -, se skoraj nagonsko naši odnosi do športa otresejo vsega, kar smo potem kulturno sprejeli: da so stvari veliko bolj zapletene kot smo mislili kot male in zato nezrele osebe. Prav zato nisem nikoli mogel razumeti, zakaj najbolj cenjeni sociologi ne morejo dojeti važnosti in pomembnih smernic v razvoju družbe, ki se dajo razbrati ob objektivni analizi dogodkov, ki se dogajajo okoli športa, kako se ljudje odzivajo in reagirajo na športne dogodke, na katerih se zgodi kaj nepredvidenega. Klasičen primer je usodna nogometna tek ma maja leta 1990, ko sta se na Maksimiru v Zagrebu spopadli paravojaški skupini Arkanovih Delij, na papirju skupini navijačev Crvene Zvezde, in nacistična skupina Bad Blue Boysov, prav tako na papirju skupina navijačev Dinama.Spomnim se, da sem v komentarju za dnevnik TV Koper naslednji dan napisal, da je bil ta dogodek neizbežno naznanilo, da se bo prej ali slej v Jugoslaviji razvila prava državljanska vojna. Kaj ti pada na pamet, so mi dejali, to je nemogoče. Potem smo videli, da je bilo še kako mogoče, ne samo, na tekmi je bilo točno nakazano, kaj se bo zgodilo. Dovolj je bilo razumeti, da šport prehiteva čas. In to vedno.Če v tej luči gledamo na to, kar se je zgodilo v Sloveniji od leta 1991 - od osamosvojitve od Jugoslavije in nastanka nove samostojne države -, potem lahko verjetno razumemo, kaj je vse to pomenilo za razvoj nove percepcije, ki jo imajo Slovenci do samih sebe v odnosu do drugih narodov v njihovi bližini. In od katerih so bili vedno odvisni, podložni zdaj temu in zdaj onemu, od Avstrije mimo Italije do, če hočemo, Srbije po prvi svetovni vojni in kot pridna in delovna mala republika v sklopu mogočne Jugoslavije, kjer pa so pravo politično moč imeli drugi. V športu (in ne samo) se je to odražalo v raz voju občutja majhnosti, nepomembnosti, skratka v občutku manjvrednosti: v športu so se Slovenci vedno tolažili s kakim nepomembnim izidom, dovolj je bilo, da so bili nekje omenjeni in zapisani. Še na pamet jim ni padlo, da so lahko prav tako dobri kot drugi, in tako se je dogajalo, da so na najvažnejših tekmovanjih, tudi tam, kjer bi lahko upravičeno posegali po največjih odličjih, redno zatajili in potem patetično iskali alibije, zakaj so se podelali v hlače ("Belgijec pred mano mi je namazal preveč olja na bradljo" je nekoč famozno izjavil slovenski gimnastični up Mitja Petkovšek, ko je padel z orodja). Potem pa, glej čudo, se je nekaj zgodilo. Ko so pred olimpijado v Riu de Janeiru leta 2016 intervjuvali judoistko Tino Trstenjak, če cilja na kolajno, je ta začudeno odgovorila: "Oprostite, sem svetovna in evropska prvakinja in prva na mednarodni lestvici: karkoli ne bo zlata kolajna, bo zame poraz!". Ob tej izjavi sem zastrmel in takoj pomislil, da so v samostojnosti zrasli povsem "novi" Slovenci, ki se čutijo (pravilno) povsem enakovredni vsem drugim in, če so najboljši, je pač normalno, da hočejo zmagati. In to so začeli tudi počenjati. Od Trstenjakove mimo družine Prevc do Sav ška, Rogliča in seveda Garn bretove in Pogačarja, ki sta pojem popolne svetovne nad vlade v svojem športu in sta tudi vedno kos vsem pritis kom, ki jih prinaša dejstvo, da sta vedno in povsod glavna favorita za zmago. Da niti ne omenim Luke Dončića, ki je med drugim vedno pripravljen ponosno igrati za reprezentanco. "Novi" Slovenci so torej v športu po osamosvojitvi postali "normalen" narod, ki se zaveda svojih sposobnosti, ki se ne čuti manj vrednega v primerjavi z drugimi. Bog daj, da smo se kon čno otresli hlapčevstva. Če sodimo po obnašanju športnikov, je po moji temeljni teoriji tudi ta čudež povsem mogoč.