ZLOBEC IN PAHOR - Velikana dvoedina (Peter Verč)

Boris Pahor in Ciril Zlobec. Mnogo več je tega, kar ju druži, kot pa loči. Oba sta odšla iz semenišča. Oba neverujoča, a neprestano prevzeta od skrivnosti stvarstva. In vendar prepričana, da je na vrhu vsega, pravzaprav smisel vsega – ljubezen.
Šla pa sta tudi tja, kjer ni ljubezni. V politiko. Tja ju je privedlo zavzemanje za slovenstvo. Stala sta na nasprotnih bregovih, a – kako zapleteno – na levici. V prelomnih letih slovenskega osamosvajanja sta tudi zagovarjala isti cilj.
In čeprav je med njima dolgo stala ideološka in državna meja, sta danes imenitna predstavnika iste miselne in geografske pokrajine. Lahko bi rekli Kosovelove, polne borov, burje, trme in mediteranskega duha.
Oba odprta italijanskemu svetu, četudi sta izkusila fašizem in se mu uprla. Zlobec je italijansko književnost prevajal, Pahor jo razlagal dijakom.
Skupnega je še marsikaj. Recimo urejanje nezaželenih revij. In tudi nagrade, začenši s Prešernovo. Oba sta bila tudi predlagana za Nobelovo. Oba akademika.
Druži ju tudi izjemna ustvarjalna plodnost. Za vse njune knjige dve veliki omari nista dovolj.
Po Zlobcu bi zato lahko rekli, da gre za dvoedino vez. Ki se je včeraj še bolj utrdila. Kljub smrti. Ko so v Kopru med predstavitvijo najnovejše Pahorjeve knjige oznanili, da Cirila Zlobca ni več, so ljudje vstali za enominutni molk. Tišino je le za hip prekinil šibek Pahorjev glas. Opravičil se je, ker ne more vstati.
Prizor veliko pove. V knjigarni, kjer se je trlo ljudi, so vsi stali, le Pahor ne. In je prav, da se je tudi pri tem poklonu – čeprav nehote – Pahor razlikoval. Z Zlobcem je bil pač povezan kot nihče drug.