Petek, 19 julij 2024
Iskanje

ARMENIJA: Gorskega Karabaha dejansko ni več

7. okt. 2023 | 16:50
    Dark Theme

    V radijskih in televizijskih poročilih je novica nekje na koncu, če sploh je, v velikih časopisih moraš prelistati polovico strani, da zabeležiš članek, na spodnjem delu, morda z manjšo fotografijo. Pa vendar gre za veliko humanitarno katastrofo, zagotovo največjo v Evropi miru, torej izven Ukrajine. Kajti Armenija je Evropa, njena kultura je ena najstarejših na svetu, tam je zibelka naše kulture. Gorski Karabah je del te kulture, te tradicije, obdan z islamskim Azerbajdžanom, stoletja mlajšim jezikom in kulturo.

    V manj kot tednu dni je zapustilo Karabah več kot 100.000 ljudi. V Karabahu je bilo vseh prebivalcev 120.000. Danes jih je morda ostalo samo nekaj tisoč. Hiše so prazne, kmetije zapuščene, za živino ne skrbi nihče, tudi samostani in cerkve so prazni.

    Če na Googlu iščeš Stepanakert, se ti odpre stran Khankendi. Ime glavnega mesta nepriznane republike Artsakh, kot se je v armenščini uradno imenoval Gorski Karabah, so Azerbajdžanci spremenili. Po mestu baje azerbajdžanski vojaki in policisti že spreminjajo imena ulic in trgov.

    Množična preseljevanja so se vedno dogajala. Ljudje so odhajali s trebuhom za kruhom, torej bežali so pred revščino in lakoto, so pa tudi bežali, ker jim v domačem okolju ni bilo mogoče več živeti. Iz takih ali drugačnih razlogov. Odhajali so, ker jim domače okolje ni bilo več domače, pa tudi zato, ker so bili nosilci neke kolektivne krivde. Niso se vsi vdali v usodo, ampak to je druga zgodba.

    Tokrat so bežali Armenci. V Armenijo, seveda, ki jih je sprejela z odprtimi rokami. Država, ki šteje manj kot tri milijone prebivalcev, je v tednu dni sprejela, nahranila in vsaj zasilno namestila več kot sto tisoč ljudi. (Milo se stori človeku, ko pomisli, da Giorgia Meloni in Matteo Salvini rovarita, ker mora 60-milijonska Italija namestiti 130 tisoč beguncev, ki so prišli v enem letu. Enem letu, ne enem tednu.) Prišleki so zasedli vse prostore, ki so bili razpoložljivi: šole, samostane, bolnišnice, kulturne ustanove, telovadnice. Ni bilo protestov oziroma protesti so bili, politični, proti armenski vladi, popolnoma razumljivi ob takih dogajanjih. Gornji Karabah je nekakšna sveta zemlja za Armence.

    Zakaj se je to zgodilo? Oziroma: zakaj se je zgodilo zdaj?

    Vse doslej je Rusija jamčila za neodvisnost Armenije. Po razpadu Sovjetske zveze se je Armenija povezala z Rusijo. Gorski Karabah, enklava v Azerbajdžanu, obenem pa zibelka armenske kulture in cerkve, je bil v času Sovjetske zveze avtonomna regija, nato pa je nekako obvisel, povezan z Armenijo, obdan pa z islamskim Azerbajdžanom. Rusija je nekako jamčila za Armenijo in tudi za Gorski Karabah. Po dveh vojnah v letih 1994 in 2020 so ruski mirovniki delovali v Gorskem Karabahu in predvsem varovali Lahinski koridor, povezavo med Armenijo in Karabahom. Z izbruhom ukrajinske vojne se je dejavnost Rusije zmanjšala, obenem pa se je utrdilo prijateljstvo med Rusijo in Turčijo. Tako so Azerbajdžanci lahko najprej zaprli Lahinski koridor in dejansko izstradali prebivalce Karabaha, nato pa z vojsko napadli. In Gornji Karabah se je moral vdati; druge rešitve ni bilo.

    Seveda pa je »ohladitev« ruskega pokroviteljstva pospešilo nekaj zunanjepolitičnih armenskih potez. To velja predvsem za odkrito razmišljanje Armenije o vstopu v Evropsko unijo. Pogajanja o Karabahu je v Bruslju vodil Charles Michel; Azerbajdžanci so prišli, saj Evropi prodajajo plin, Rusi so bili povabljeni, a bili so dejansko statisti.

    Ampak kapljica čez rob so bile skupne vojaške vaje armenske in ameriške vojske pred dvema tednoma, seveda v Armeniji. To je bil za Rusijo očitno predolg korak, čutila se je ogrožena tudi na jugu in Azerbajdžan je imel proste roke. Kar je sledilo, je znano.

    Dejansko Gorskega Karabaha ni več. Armenijo so podprli Američani, iz Evrope pa prvi Francozi. Armenija bo tema skorajšnjega vrha EU v Granadi, Evropska investicijska Banka je Banki Armenije namenila 70 milijonov evrov posojila za pomoč majhnim in srednjim podjetjem, armenski parlament je ratificiral pogodbo o mednarodnem sodišču v Haagu, ki je, kot znano, že izdalo zaporni nalog za Vladimirja Putina. Skratka, z Zahoda prihaja pomoč, ampak politično je država destabilizirana. In nihče ne tvega napovedi, kako se bo zadeva končala.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani