BOKSARSKA VREČA: Nori vsi, tudi Paolo

Pozor. Mislim, da je dobro začeti z opozorilom, ker je današnja kolumna v resnici poklon pisatelju. In njegovemu slogu. Ki ga verjetno ne poznajo vsi, pomislim. In če ga poznate, potem veste, da Paolo Nori piše namerno napačno. Slovnično zgrešeno. Kot bi zapisoval ustno izročilo, piše on, Paolo, kot bi pisal po nareku svoje glave. In stavkov včasih niti ne zaključi.

Oziroma misli ne zaključi, stavke pa. Z melodijo tistih, piše Paolo, ki so se rodili v Parmi (on se je rodil leta 1963, v Parmi). Čeprav njegov jezik ni narečen. Njegov jezik, bi rekel, je samo njegov. Čeprav piše v italijanščini. In, sem pomislil, nekaj takega, torej da nekdo piše, kot misli, nekaj tako radikalnega, se ne bi nikoli zgodilo v slovenščini, ker bi lektorji umirali po cesti. In pišem to kolumno, ki je v resnici tudi razmišljanje, v času, ko je Paolo Nori ponovno zaslovel. Postal je ponovno znan, ker je univerza Bicocca (ki me spominja na sadež) prebrisano pomislila, da bi odložila njegovo predavanje o ruski literaturi, o Dostojevskem, ker je v tem trenutku, je pisala Bicocca, bolje ostati nevtralni in se izogniti polemiki. In da bi se izognili polemiki, češ da Putin napada Ukrajino, so pomislili, da je bolje ne govoriti o Dostojevskem. In rusist Paolo Nori je v solzah povedal po spletu, da se mu to zdi neumna cenzura. Jaz bi celo rekel, da so vsi nori, z malo začetnico. Da nekaj res ni v redu, če se prekinejo stiki z rusko kulturo. Pa še: da to sproži univerza. Kot bi želela dokazati nekaj, kar me moti že precej let; dokaz, da prav tam, kjer se ukvarjajo s kulturo, o kulturi pravzaprav zelo malo razumejo. Morda je populistična poteza, pomislim. Večkrat imam vtis, da prav tam, kjer se ukvarjajo s kulturo, kulturo pravzaprav sovražijo. Pa se spomnim stavka, ki ga je izrekel Claudio Magris, ko sem bil še nebogljen študentek, rekel mi je, da te univerza naredi učenega, ne pa pametnega. In spomnim se, da je to ponovil še v nemščini in uporabil besedi »belesen« in »klug«. Prav teh besed sem se spomnil, ko sem gledal krajši video, kjer je s solznimi očmi govoril Paolo Nori. Ko so mu cenzurirali predavanje. In ko slišite Paola Norija in takoj potem preberete njegov stavek, imate pri priči njegov glas v glavi. Če preberete njegov roman, morda prav roman o Dostojevskem, ki ni roman o Dostojevskem, Sanguina ancora, ali knjigo o ruski literaturi, ki ni knjiga o ruski literaturi, ali njegova prva dela, kjer nastopa Learco, če preberete njegove besede, potem ko ste ga slišali govoriti, je učinek tak, kot bi se preselil v vašo glavo in vam prebiral knjigo. In tako kot v njegovih knjigah, kjer se govori eno, misli drugo in piše o tretjem, pomislim, sem v teh tednih nameraval pisati o selitvi oddelka za mlade bralce. Pravzaprav. Ker se ne strinjam s premikanjem oddelka. In sem pripravljal nekaj, kar je bilo vezano na sociolingvistiko, in se mi je zdelo skoraj pametno. Imel sem celo predlog, da bi oddelek vsak teden selili v drugo stavbo, tako vse skupaj popestrimo, sem pomislil, ker bi ga mladi bralci morali poiskati in bi imeli vsaj interaktiven pristop, sem pomislil. Tako bi spoznali Trst, sem pomislil. In ker Paolo Nori govori o ljubezni do knjig in kako dobra knjiga ustvarja več sveta okrog nas, se mi zdi ironično, da glede naših knjig vedno nekam nerodno padamo. Ker tudi zgodba o Tržaški knjigarni mi ni še vedno jasna. In še vedno mi ni jasno, kako se zares imenuje Tržaška knjigarna, danes. Če se pogovarjam s prijatelji, ki se tudi ne strinjajo s selitvijo, si rečem, da tudi zgodba o novi Tržaški knjigarni ni povsem jasna. Tistega dolgega, novega imena Tržaške knjigarne si res ne morem zapomniti. Kadar se pa napotim do Kitajcev, kjer je bila prej Tržaška knjigarna, morda tega nihče ne ve, da sem kostume za predstavo kupil prav v bivši Tržaški knjigarni, kjer so zdaj Kitajci. In sem se čudil, da izdajajo fakture, pa sem pomislil, kako sem rasist, ker mislim, da Kitajci ne izdajajo faktur. Tudi elektronske, so mi rekli. Ma va, sem pomislil, tudi elektronske. In sem hkrati pomislil, da sem tam kupil svoje prve knjige za osnovno šolo, da se nekaterih spominjam še danes. Ker knjige ustvarjajo več sveta, ga ne zmanjšujejo, so ključnega pomena. In točno veš, kje si bil, sem pomislil, ko si kot otrok kupil tisto knjigo, točno veš, kje si stal. Dober roman te poveže s trenutkom, ko ga bereš, ko ga doživljaš, da živiš, ker živiš. In pomislim, da je prav Paolo Nori, ki me je pred dvajsetimi leti navduševal za nepoznane ruske pesnike in pisatelje, tak, ki zna navduševati (Claudio Magris bi rekel »begeistern«, kar je res lep nemški izraz), in prav takega cenzurirajo. Nekomu, ki zna nagovarjati človeka in ne samo glave, onemogočajo, da nam razkrije Dostojevskega, ker smo izgubili naš kompas in se vrtimo v prazno. In se mi zdi, da ko smo končno postali nekoliko bolj nori, smo začeli prav takim zapirati usta? O tem bi lahko pisal, sem pomislil, celo za kolumno, sem pomislil.