BOKSARSKA VREČA: Pograšam dinozavre in njihov apetit

Ko se v filmu prikaže pošast, me vedno zanima, kdaj bom videl njeno požrešnost. Vsi poznamo čekane Drakule, ki pa ni znan po tem, da bi veliko jedel. Njegova porcija je kozarec dobre, še tople krvi; v bistvu je bolj za smutije, za tekočo dieto.

Prava zver ima drugačen apetit. Volkodlaki se ne zadovoljijo s tem, da bi žrtvi odgriznili košček mesa. Njihovo lakoto lahko poteši samo velika porcija; kot tiste plošče mesa na žaru, ki smo jih požirali v času višje šole.

Filmski imaginarij nas je privadil, da mesojede dinozavre hranimo s kravo, ki jo z žerjavom spuščamo v ogromno kletko, kjer se skriva T-Rex. To je dobra mera požrešnosti, čeprav se Obelix verjetno ne bi strinjal: zanj je to še vedno premalo.

Kdor si je letos ogledal Odisejo Christopherja Nolana, je lahko opazil, kako hrustljavi so bili Ahajci, ko jih je Polifem pojedel kot čičerike v baru, ob gingerinu. In taka požrešnost nas plaši. Upravičeno. Ker nismo več vajeni, da bi bili hrana. Na naših jedilnikih so vse druge živali in v mestu se nihče ne boji, da ga bo danes pojedla večja žival. Čeprav bi tudi sam kdaj pa kdaj ugriznil kakšnega kolesarja, ki se ne zaveda, da vozi po sredini ceste.

Podoben občutek zbeganosti je pred tedni ustvarila novica, da se umetna inteligenca hrani s knjigami, ki jih velika podjetja kupujejo, razstavljajo in skenirajo. Uničeno knjigo potem preprosto odvržejo.

Novica je začela krožiti, ko so se nekateri antikvarji začeli spraševati, ali so tudi drugi prejeli množična naročila za povsem neznane knjige, ki so ležale pozabljene po skladiščih. Nekatera naročila so odkupila zelo redke izvode, ki so po obdelavi končali v odpadkih. Kdor ima skener doma, ve, da je knjigo težko kopirati, predvsem če je debela. Zato me ne čudi, da jo je treba najprej razstaviti, da lahko hitreje futramo mašino, ki se hlastno uči našega pozabljenega znanja.

Požrešnost po podatkih. Kako bi jo ponazoril? V moji glavi ni krvoločne narave, kot pri volkodlakih ali dinozavrih. Subtilnejše narave je. Uničene knjige so težko prebavljiva novica za nas, bralce. Po drugi strani je to edina možnost, da nekatere nedosegljive knjige vsaj preživijo v digitalni obliki. Verjetno bomo v kratkem iznašli enako dobro napravo za shranjevanje podatkov, kot je ... knjiga. Lakota umetne inteligence me prej spominja na prehranske navade zombijev, ki jedo samo možgane. Zdi se mi, da se UI hrani z našo pozabljivostjo.

Knjige, ki so zdaj iskane, so vse nastale, preden so se rodile te ogromne datoteke. Dobra novica je, da so preverjeni viri, predvsem znanstvene razprave, kar pomeni, da se UI končno ne uči le iz naših blodenj na družbenih omrežjih, ampak sega globlje. Drugi razlog, ki velikane sili k takšni papirnati dieti, je pojav, imenovan data poisoning: v napisano besedilo lahko vneseš takšno sosledje črk, ki je za bralca nemoteče, za sistem pa problematično.

Zato še ne vem, kako bi upodobil to pojedino knjig. Saj sami pravimo, da knjižni molj požre roman v nekaj urah. Novinarji medija 404 Media so nekemu prodajalcu knjig predlagali, naj v redek izvod iz velikega naročila skrije AirTag. Sledilna naprava je potovala iz Kalifornije prek Wisconsina in Kolorada do Amazonovega skladišča LAS8 v Las Vegasu, kjer ekipa z oznako VGT3 trga platnice in skenira strani. Po poročanju 404 Media je logotip te ekipe dinozaver, ki kaže zobe in drži knjigo v rokah. Ne vem. Razočaran sem nad to prispodobo. Dinozaver, ki niti ne žre! Taka ne-požrešnost pa res nima ničesar prehistoričnega.

V Italiji letno izide okoli 85.000 novih naslovov. Trije avtorji in dva knjigarnarja mi povedo isto: le štirje odstotki presežejo dva tisoč prodanih izvodov, večina ne doseže niti 250, tretjino neprodanih knjig pa uničijo. Ker jih ne beremo in ker je zaradi hiperprodukcije premalo prostora v skladiščih.

Mislim, da je vredno presoditi, kdo se zares pošastno vede v družbi prenasičenosti. Vsi smo siti vsega. Vsaj umetna inteligenca ima še zdrav apetit.