BOKSARSKA VREČA: Strupena kemija vidljivosti

IZa vsako ceno! Vidnost je novi kisik za možgane. Če svoja dela opravljamo v tišini in oddaljeni od ostalih, nas v bistvu ni. Izpadeš celo kot snob, ker tržiš le svoje delo, samega sebe pa nočeš tržiti. Ali kaj skrivaš?

Da se danes lahko dokoplješ do slavnih 15 minut slave, ki jih je omenjal Andy Warhol, brez večjih muk, ni novost. Kdo so letošnji dobitniki Nobelove nagrade za kemijo? Čigave slike bodo razstavljali na poletni razstavi v prostorih Royal Academy? Katere so novosti na področju shranjevanja podatkov? Lahko bi še naštevali. Slava ni nujno povezana z neprecenljivim odkritjem za človeštvo. Kdo je Belen? Kdo je zmagal na sanremskem festivalu? Kateri trač vas najbolj zanima okrog angleške kraljeve družine? Razkošnost in obilje nepomembnega še danes polnita rumeni tisk in vsakodnevni small talk.

Največkrat je slava le seštevek vidnosti in prepoznavnosti, ki jo danes algoritmi še povečajo. Slava ni nujno vezana na pozitiven imidž. Prav na tem se razvija vidnost skrajnežev. Lahko rečemo, da sta bila Charles Manson in Adolf Hitler svojčas zelo slavna. Po taki vidnosti, če smo dojeli bazo etike in morale, ne hlepimo. Jasno je, da slave (tudi kratkotrajne) ne dosežemo, ker smo nekaj pomembnega dosegli, marveč zato, ker se o nas (o naših gestah) zelo veliko govori. Posledice našega dejanja pa so večje od vložene energije, da smo sploh šli v tisto dejanje. Lahko bi celo trdili, da je »vidnost« večkrat sad nepremišljenosti.

Jasno je, da vsak od nas pušča nek pečat, ki lahko odzvanja zelo široko. Ni nujno biti morilski psihopat ali diktator. Tudi nesrečni kmet iz Bocna, ki si je leta 2001 dal odžagati nogo, da bi lahko kasiral milijonski ček od zavarovalnine, in je pri tem izkrvavel, je žal doživel svojo posthumno slavo. Tega pa ni storil, da bi bil viden. Postal je prepoznaven kljub svoji volji. Danes pa se razvija obratni trend: tudi pri zelo skrajnih, neumnih odločitvah si želimo priče. Kot rečeno: biti protagonist za vsako ceno.

Včasih je cena zelo visoka, celo 450 evrov. Toliko je morala odšteti 29-letna turistka iz Paragvaja, ker se je v Rimu ohladila v Fontani di Trevi. Njen plavalni performans je snemalo kar nekaj ljudi in postal je viralen. Kljub globi se turistka šopiri na svoji spletni strani in komentira, da je v življenju vredno tvegati.

Nesramnost in aroganca sta pomembni startni točki, da nekdo uspe v popularni tekmi za slavo. Leta 2024 je turistka v Firencah splezala na kip Bakhusa in simulirala seksualne poze, medtem ko so jo seveda snemali. Turist je skočil s strehe beneške hiše v neki kanal in tvegal življenje, ker je bila tam voda precej nizka (in umazana).

Če smo prepričani, da pred takšnimi fenomeni ni možno ukrepati, poskusim natresti tri možne (sicer nepopularne) poteze.

Prvič: lahko bi takim uporabnikom omejili dostop do socialnih omrežij. To nima nikakršne zveze s svobodo izražanja. Internet ni več platforma svobode izražanja - to je dobro izpostavil Jaron Lanier že leta 2018 v knjigi 10 razlogov, da takoj zbrišete svoj socialni profil. Če so omrežja tako močna, bi potrebovali neko »dovoljenje« tudi za objavljanje po spletu.

Drugič: resno bi morali jemati temo prekomernega turizma (overturizem), ki dolgoročno celo prinaša finančno izgubo za zgodovinska mesta. O tem je v Primorskem dnevniku aprila pisal Peter Verč, ki je opravil intervju z novinarko Cristino Nadotti, avtorico knjige Turizem, ki se ne izplača. Tema me je tako zanimala, da sem naročil tudi knjigo Overbooked avtorice Elizabeth Becker. Že po prvih straneh je jasno, da nismo bili pripravljeni na to, da bi ideja turizma postala tako močan posel.

Tretjič: problem je protagonizem. Z idejo selfija smo povišali trend, da smo mi pomembnejši od tega, kar slikamo. Živimo v družbi zelo toksičnega ega. Veliko je dela na področju vzgoje in družbenih modelov. Naše odločitve in naša dejanja so pomembnejša od nas. Zato všečkajmo ne le trenutek vidljivosti, marveč tudi odmev tiste akcije.

Susumu Kitagawa, Richard Robson in Omar M. Yaghi. Jih poznate? Če si kdo zamisli, da ustvari posebno kemično strukturo, ki lažje zadržuje onesnaževala v zraku ali celo zadržuje vlago tudi v zelo suhih podnebjih, bo zasluženo imel svoj trenutek slave. Tudi če je to skupina treh ljudi. In so prejeli Nobelovo nagrado na področju kemije.