BOKSARSKA VREČA: Zapis o pisanju pisal

Svinčnik uporabljam raje za risanje, ker se nikoli nisem privadil, da bi si z njim kaj zapisoval. Verjetno me moti to, da lahko zapis izbrišem ali se izbriše (lahko tudi nehote). S peresom moram napačno izbrano besedo prečrtati ali jo prekriti s čačkami, kot bi jo skrival za košatim grmom. Verjetno bi mi Peter Handke zameril, da se tako lahkodušno postavim na stran črnila in ne grafita. Nobelovec je posvetil celo knjigo temu znanemu pisalu, ki ga je treba vedno ošiliti. Spominjam se najboljše uporabe svinčnika sicer iz druge literarne mojstrovine, in sicer soneta Milana Jesiha, v katerem sam priznava, da je glodal »svinčnik ves preljubi dan / in se silil z eno samo vrstico«.

Koliko oglodanih svinčnikovih zadnjic smo videli? Telesa nekaterih svinčnikov so bila odslikava pubertetnikovega obraza v času srednje šole. Povpraševanje je največje po svinčniku s krvno skupino HB. Anemične črte lahko potegnemo s H-ji, arogantne in neobzirne pa se eksponentno potemnijo z B-ji.

Svinčniki se kotalijo in padajo rade volje z mize, s stola, s polic. Nekateri preživijo svoj dan za ušesom.

S čim pišemo, je baje zelo pomembno. Psihiater in filozof Manfred Spitzer se je pred leti ukvarjal s fenomenom digitalne demence in s podatki potrdil, da je zapisovanje na roko zelo pomembno za razvoj človeških možganov ali - fino rečeno - nevroplasticitete.

V zgodovini niso bili vsi intelektualci mnenja, da je zapisovanje pomembno za razvoj človeštva. Čas, ki gre od Homerja do Joycea, je le trzljaj v primerjavi z obširnim trajanjem ustnega izročila. Še Sokrat bi se hudomušno nakremžil pred Spitzerjevo trditvijo, saj je zapisovanje njemu pomenilo treniranje možganov v pozabljanje.

Danes imamo naprave, ki posnemajo občutek drsenja svinčnika po papirju, čeprav v roki držimo (precej drago) plastično palico in namesto papirja imamo (zelo drago) tablico. Je pa tudi res, da se v zadnjih desetletjih ponovno razvija želja po zvezkih in pisalih. Očitno je občutek papirja in svinčnika še vedno zelo pomemben za človeka. Razvijajo se pametna pisala, ki z manjšo kamero, skrito ob konici peresa, snemajo vse naše zapiske, ki jih potem lahko shranimo v tipkani obliki. Za nekoga, ki ima precej neurejeno pisavo (kot sem jaz), se zapis potem bire nukako tafo - ker računalnik ne razbere vseh mojih črk.

Ali res potrebujemo, da ostane vsak naš zapis shranjen za večnost? Morda je nujno, da zapise pojmujemo kot začasno pomoč. Na tehnološkem področju so verjetno razumeli, kje je smisel vsega tega zapisovanja: ne shranjevanje podatkov, marveč pisanje samo. Papir je še vedno najboljša podlaga. Razvijajo se vse mogoče vrste zvezkov in beležk za marsikateri okus in uporabo. Črte, pike, kvadratki in bela stran. Podlaga je hrapava, gladka in celo pripravljena, da lahko zapišemo svojo misel pod dežjem. Kaj pa pero?

Tipkam znatno hitreje, kot zapisujem na roko. Vseeno uporabljam tudi analogno zapisovanje. A moji zapiski so se strnili v miselne vzorce, točke in manjše citate. Zakaj še vedno ohranjam papirnato zapisovanje? Tehnologija je vedno na stacionarni negi, polna priključkov in žic, ki jo držijo pri življenju. Če potujem, potrebujem vsaj dva polnilca, nekaj daljših in krajših žic, adapter za tujino ipd. Zvezek pa teh problemov nima. Poleg tega se še vedno sprašujemo, kateri način je najbolj verjetno čitljiv, da bodo v prihodnosti lahko razbrali naše shranjene podatke? Naši serverji so nemočni v primerjavi s papirusi.

V romanih Isaaca Asimova večkrat nastopa svinčnik, ker je edino poceni pisalo, ki lahko piše v vesolju. Črnilo, da izteče, je treba dati pod pritisk. Nekaj podobnega grafitu pa vedno najdemo.

Res je. Tehnologija in raziskovanje se približujeta človeku. Fair Phone, novi pametni telefon, ki ga lahko razstavimo, popravimo in mu povečamo zmogljivost, bo uporaben vsaj osem let. Bližje Asimovi ideji pa je spoj kemične reakcije v neskončnih pisalih. Ja, na trgu sta na razpolago dva nova »svinčnika«: eden se samo izrablja bolj počasi, drugi pa deluje po neki kemični reakciji s papirjem in ga ni treba niti ošiliti.

Vse to me napaja z velikim upanjem. Na razpolago imamo veliko možnosti. Treba je le začeti.