BRIDGE & ROLL: Evropa bi morala nastopiti proti Fifi

Svetovno nogometno prvenstvo gre proti koncu in, glej ga zlomka, finale bo med Španijo in Argentino. Ne morete mi zanikati, da nisem v mojih prejšnjih prispevkih predvidel prav ta scenarij, ker je bilo jasno od vsega začetka, da mora v tem »Matrix« okviru, beri v uresničevanju medijskih in gospodarskih ciljev, ki jih ima FIFA še kako pri srcu, nujno priti do tega zaključka. No, resnici na ljubo, na mestu Španije bi lahko bila tudi Francija, a da bo moral finale biti med evropsko velesilo in Argentino je bilo jasno od vsega začetka ob vseh zgodbah, ki so jih še krepko vnaprej sestavili vsi svetovni mediji v čaščenje Messijeve epopeje. Normalno: kljub častitljivi starosti je Messi še vedno edini igralec na svetu, ki spominja na matadorje iz prejšnjih časov, je neposredni naslednik nepozabnega Maradone, in je Argentinec, torej predstavnik enega najbolj nogometnih narodov na svetu, tistih, za katere je nogomet prava laična religija. Bo Argentina tudi zmagala? Zelo bi me presenetilo, če ne bi.

Če sedaj potegnem malo bolj nogometno črto pod dogajanjem v teh zadnjih tednih, mislim, da je pomembno še enkrat poudariti, da je kljub temu, da ga FIFA skuša na vse mogoče načine tlačiti in zapostavljati s stalnim povečevanjem nastopajočih reprezentanc iz celega sveta na račun Evropejcev (zakaj Curacao ja in Italija ne? Nima športnega smisla), evropski nogomet še vedno kralj na svetovnem odru. Šest od osmih ekip v četrtfinalu je bilo evropskih (če zanemarimo dejstvo, da je tudi Maroko po vsaki logiki, razen tiste zemljepisne, evropska ekipa) in mednje se je vrinila Argentina iz razlogov, ki sem jih pravkar zgoraj navedel. Zakaj je tako in zakaj bo vedno bolj tako, je zame zelo enostavno. Evropa je vedno bolj središče, kjer je koncentrirano vse nogometno dogajanje na najvišji ravni. UEFA, evropska nogometna zveza, obrača iz leta v leto vedno večje denarje, ker so njena predvsem klubska tekmovanja zdaleč najbolj zanimiva, predvsem pa kvalitetna, kar jih je po svetu. Za vso svetovno nogometno javnost je Champions League (zame je Liga prvakov netočna označba, prava bi morala biti Elitna liga) tisto, pravzaprav še veliko bolj, kar je za košarkarske navdušence NBA v košarki. Prav vsi najboljši svetovni nogometaši igrajo v Evropi, od Japoncev in Korejcev do Južnoameričanov, da sploh ne omenjam Afričanov, ki imajo vse mogoče korenine in ki so med drugim skoraj vsi rojeni v Evropi ali so vanjo prišli v zelo zgodnjih letih. Ob tem vzemimo še dejstvo, da ima veliko evropskih velesil (Anglija, Francija, Nizozemska, sama Belgija) kolonialno preteklost in torej črpajo ogromno igralcev iz dežel po celem svetu, kjer so nekoč gospodarili. Kar imajo evropska tekmovanja več v primerjavi z NBA-jem je to, da so večkrat tekme, tudi v začetnih fazah tekmovanja, pravi mednarodni derbiji, katerih zgodovina sega v daljno preteklost in ki so večkrat bili odločilnega pomena, in ki torej ustvarjajo starodavno tradicijo, v kateri se razpoznavajo tudi sedanji najmlajši pristaši in navdušenci. Na derbijih med Interjem in Juventusom ali med Realom in Barcelono so motivacije navijačev veliko večje kot pri kaki »normalni« tekmi. Če vzamemo v poštev tudi spremljajoča dodatna tekmovanja, kot so evropska in konferenčna liga, potem pridemo do zelo lahkega zaključka, da moraš nujno igrati v Evropi, če hočeš doživeti vse pritiske, ki jih prinaša nogomet, od velikih pričakovanj domače publike in medijev do samega spopada na igrišču, kjer ni slabih igralcev in moraš biti hudo dober in močno garati, če hočeš izstopati. In prav zato so evropski igralci najboljši, ker se pač ukvarjajo s konkurenco, ki ji ni primerjave nikjer drugje po svetu.

Ob vsem tem se poraja vprašanje, ki si ga večkrat postavljam in za katerega vidim, da se ga malo drugih ljudi postavlja: če vzamemo v poštev dejstvo, da v svetovni zvezi obstaja temeljno pravilo, ki vodi do neizbežne ogromne korupcije, to je, da vsaka dežela ima en glas (in torej San Marino velja točno toliko kot Italija), in bo torej Evropa vedno izgubila v vsakem glasovanju, ki ga bo uprizorila FIFA, da še bolj razširi svoje megalomanske cilje, ki s pravim nogometom nimajo nobene zveze, zakaj se potem Evropa, brez katere je vsako »svetovno« nogometno prvenstvo smešna šala, ne postavi pokonci in složno zahteva, da jo FIFA končno usliši in vzame resno v poštev stvari, ki jih ona predlaga in ki so veliko bolj »nogometne« od čistih dobičkarskih kupčij, ki jih uprizarja FIFA? In da zagrozi, da zapusti svetovno zvezo, če je ne posluša, in ustvari svoje vzporedno prvenstvo, v katerem bi po mojem zelo rade igrale tudi reprezentance drugih svetovnih dežel, predvsem južnoameriških? Seveda za tako izsiljevanje in zato, da zmaga, bi morala biti složna in kompaktna v svojih zahtevah. In prav v tem grmu tiči zajec. In ne samo, žal, v športu.