VREME
DANES
Četrtek, 19 november 2026
Iskanje

BRIDGE & ROLL: Liga narodov: posrečena ideja

19. nov. 2026 | 7:30
    Dark Theme

    Konec prejšnjega tedna je bil natrpan s športnimi dogodki in naj bi torej imel veliko stvari, o katerih govoriti in jih komentirati. V resnici pa me ni nič tako pritegnilo, da bi se čutil dolžnega o tem govoriti. Ali pač, treba bo kaj najti.

    Nekaj se je le zgodilo, kar me je začudilo. Posebej še, ker česa takega nisem nikoli prej doživel. Nikoli se mi ni namreč zgodilo, da bi samo nedeljo prej videl v živo igralca, ki igra za Jadran v meddeželni B-ligi, in ga potem naslednjo nedeljo videl po televiziji, kako igra pri videmskem košarkarskem prvoligašu proti nikomur drugemu kot italijanskemu prvaku. Zgodba komaj 18-letnega Igorja Stjepanovića, evropskega prvaka s Slovenijo v kategoriji Under 18, je zelo zanimiva in zapletena in vabim bralce, da zanjo izvejo. Bistvo je vsekakor v tem, da je mlada levičarska ostrostrelska raketa član mladinskega pogona videmskega prvoligaša (res iskrene čestitke, ker so zelo rano spoznali njegov talent in ga pripeljali v Videm, preden bi zašel na kakšne druge poti, ki v moderni košarki v resnici ne vodijo nikamor, če govorimo o tehničnem napredku in ne o hitrem bogatenju, ki neizbežno vodi v športno nazadovanje, če ne propad) in ima zaradi mladih let možnost dvojnega registriranja tudi za klub iz nižje lige - v našem slučaju Jadran - z namenom, da igra čim več in si tako nabira prepotrebne izkušnje. Običajno ne igra za prvo videmsko ekipo, ali tokrat je manjkal glavni organizator igre, še en Slovenec, Žan Mark Šiško, in je zato mladi Stjepanović igral še kar precej časa, tudi zato, ker je drugi organizator igre v videmski ekipi vse prej kot fenomen. Ni prav blestel, v resnici, a je njegov talent tako viden, da sta ga zelo hvalila tudi komentatorja televizije Sky. Vsekakor zanimivo: ponavljam, nekaj takega se mi ni še nikoli zgodilo.

    Kot sem rekel, ta konec tedna je bil poln športnih dogodkov. Zame, samo zame, je bil najvažnejši zaključni turnir sezone v evropskem golfu v Dubaju, ki krona tudi najboljšega letnega igralca v evropski verigi profesionalnih turnirjev. Vas seveda to ne zanima, ali vam vseeno povem, da je zmagal moj idol, Rory McIlroy. V Leviju na Finskem sta bila prva slaloma sezone alpskega smučanja in, če ne bi zmagala med ženskami Nemka Emma Aicher (bodoče prvo ime ženskega svetovnega smučanja), bi imeli kot zmagovalca Albanko in Brazilca, kar zveni precej čudno, ko se govori o smučanju. V resnici vsi vemo, da je Lara Colturi Italijanka in Lucas Braathen pol Norvežan, ali, če bi ju imeli za tisto, kar sta, ne bi bilo nobene zanimive zgodbe več. In medtem ko se smučanje začenja, končuje tenis z zaključnima turnirjema, tistima, ki sta se nekoč (in pojma nimam, zakaj hudiča so jima menjali ime) imenovala Masters. Ženski turnir se je končal v nedeljo, v finalu je Rusinja premagala Ukrajinko, kar je povsem razumljivo, saj se je turnir odvijal v ZDA, torej pod Trumpovim okriljem. Moški igrajo v Turinu. Ni Jannika Sinnerja, ki se še zdravi, in zato ne vem, kakšno odmevnost bo ta dogodek imel v Italiji, kljub veliki reklami, ki ga zanj delajo v medijih.

    Kot je namreč znano, Italijane zanimajo samo trije športi: najprej in predvsem nogomet, potem Ferrari in na koncu kateri koli šport, v katerem Italijani zmagujejo. In, kar se tiče nogometa, se je pravkar odigrala zadnja serija tekem v skupinskem delu lige narodov. Sama po sebi se mi ideja o ustanovitvi te lige zdi izredno posrečena, ker s tekmovanjem evropskih reprezentanc po ligah, ki ustrezajo njihovi moči na papirju, ustvari dva velika cilja: da se ekipe borijo za nekaj, tudi ko ni uradnih kvalifikacijskih tekem za svetovna ali evropska prvenstva, in da se obenem merijo proti reprezentancam bolj ali manj njihove kakovosti. Tudi cilji so zanimivi: zmaga v ligi seveda, napredovanje ali obstanek v posameznih kakovostnih razredih, in na koncu, ob dobrih uspehih, tudi večje možnosti v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Vse to seveda povzroča veliko večje zanimanje pri publiki kakor pripravljalne tekme, ki so se nekoč igrale za potrebe uigravanja pri posameznih reprezentancah. In še: v prvi ligi se igrajo pravi derbiji med evropskimi velesilami, kar vzbuja vedno veliko zanimanje pri vseh navdušencih. Odlična ideja torej. Škoda, da potem na koncu govorijo izidi tekem. Italija je premagala Francijo 3:1. Hvalospevi na pretek odličnemu delu Roberta Mancinija, ki je prebudil od mrtvih italijanski nogomet. Tri dni kasneje Belgija-Italija 4:1. Kako sedaj upravičiti prejšnje hvalospeve? Brez strahu, Italijani so za te stvari mojstri.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani