Prijava
Dark Theme
Konec je olimpijskih iger v Italiji. V Areni v Veroni so v nedeljo zvečer priredili zaključno slovesnost, ki je bila zelo ambiciozno zasnovana, a me je vsej prej kot navdušila. Verjetno tudi iz osebnih razlogov, zato pustim vsakemu od vas, da jo presodi po svojem okusu. Po lepi začetni točki z arijo iz Traviate se je v glavnem vse vrtelo okoli baleta s tehnološkimi efekti in na koncu z moderno plesno glasbo. Iz razlogov, ki se vežejo na neljube otroške spomine, je balet umetniška zvrst, ki mi je (zdaleč) najmanj pri srcu, in t.i. »moderna glasba« je zame neznosno trpinčenje slušnega aparata z umetnimi elektronskimi zvoki, ki delujejo name kot šum, ki ga ne morem prenašati (če je v naslovu te kolumne na koncu beseda »roll«, to nekaj pomeni).
Kot vidite, sem torej po naravi močno nastrojen proti tistemu, kar se je v nedeljo dogajalo na umetniškem polju, a to je subjektivno dojemanje dogodkov, ki je v resnici nepomembno. Bolj pomemben je bil seveda uradni del prireditve z zaključnimi govori predsednika organizacijskega odbora, dolgoletnega predsednika italijanskega olimpijskega odbora Giannija Malagoja, in potem predsednice MOK-a Kirsty Coventry. Prvi je govoril na (zelo) dolgo in široko o fantastičnem uspehu iger (z zame povsem nepotrebnim poveličevanjem uspehov italijanskih športnikov), druga je vse to navdušeno potrdila. Če na vse, kar se je dogajalo, gledamo malo bolj objektivno, je po mojem važno poudariti dve ugotovitvi.
Prva in najvažnejša je nedvomen uspeh koncepta razpršenih iger po raznih prizoriščih, ki so med seboj zelo oddaljeni. Tako sicer precej razvodenijo sam smisel olimpijskih iger, a so v modernem obdobju toplotnega segrevanja bolj ali manj neizbežna potreba z uporabljanjem stalnih že obstoječih in v glavnem vsem poznanih objektov zagotavljajo veliko večjo pravičnost tekmovanj samih in istočasno zmanjšajo na minimum problem nujne zgraditve objektov, ki s časom postanejo prave katedrale v puščavi, kot temu pravijo Italijani.
Druga ugotovitev pa je ta, da so tokrat imeli prireditelji neverjeten »krompir« z vremenom, ki je omogočilo, da so se vse rizične tekme (hitre tekme v alpskem smučanju, skoki, biatlon in druge) odvijale točno po planu v idealnih pogojih. Treba je sedaj preveriti, če ta zelo zapleten in organizacijsko zelo zahteven koncept lahko zdrži, enostavno povedano, dolgo obdobje stalnega, normalno zimskega, slabega vremena. Bomo videli čez štiri leta.
Seveda se pri vsem poraja stalno vprašanje, če imajo zimske olimpijske igre (in ne samo zimske) še vedno smisel, da se v današnji hudo potrošniški in torej skomercializirani družbi sploh še organizirajo. Veliko »intelektualcev« (tistih, ki sem se jih lotil v prejšnji kolumni) meni, da nima smisla. Vse je samo dvolična fasada, ki izkorišča naivne športnike, da se ob njihovih podvigih ustvarja masten zaslužek za običajne oligarhe. Kot ste verjetno že razumeli, mene osebno kot bivšega športnika, igralca in trenerja, kot nekoga, ki je potem tudi poklicno vrednotam športa posvetil celo življenje, tudi na škodo svoje osebne sfere, tako dojemanje izredno moti.
Je sploh kdo od teh, Italijani imajo odlično besedo zanje, »trombonov«, sploh kdaj vprašal športnike same, kaj si oni mislijo o olimpijadi, kako jo oni dojemajo? Med temi športniki je tudi na primer moj idol, ameriška Kitajka Eileen Gu, ki je tokrat osvojila »samo« eno zlato kolajno ob dveh srebrnih, in ki je model, ki z reklamami služi milijone dolarjev in renminbijev, in tudi odličnjakinja na prestižni univerzi Stanford, kjer pripravlja doktorat znanosti, in je torej vse prej kot naivno in neumno dekle. In seveda ne samo ona, športniki so normalni ljudje in upam si trditi, da moraš biti nadpovprečno inteligenten in odgovoren, če hočeš uspeti ob vseh odrekanjih in težavah, ki jih moraš preživljati in prebroditi. In oni si olimpijado zelo želijo in je smisel sam, zakaj se tako zavzeto ukvarjajo s športom.
Da na olimpijadi uživajo, je zame priča zabavna scena, ki sem jo videl na koncu skupinske moške tekme v biatlonu. Na cilju so manjkali samo trije, ki so prišli skupaj na ciljno ravnino. Ustavili so se, postavili na isto črto in potem zašprintali do cilja, da vidijo, kdo bo zadnji. Vse to ob veliki zabavi in odobravanju ogromnega števila gledalcev. Tega na normalnih tekmah med sezono ni videti. In prav zato, ker športniki jemljejo olimpijado hudo resno, se samo na tem tekmovanju pišejo najlepše človeške zgodbe, in obenem tudi športne drame, kot se je na primer zgodilo Petri Majdič v Vancouvru, ki se potem prenašajo skozi rodove.
Zakaj se na primer nihče od najbolj mastno plačanih severno ameriških igralcev hokeja ni odrekel nastopu v Milanu? Ker so si seveda najbolj želeli, da ob vseh milijonih, ki jih že imajo, osvojijo tudi zlato olimpijsko kolajno, ki je zanje nagrada neprecenljivega pomena. Če tudi bi bilo samo zanje, olimpijada MORA obstati.
