Česa nismo razumeli?

Na goriškem mestnem robu je Vogalna ulica. Na njenem vogalu, kjer potka zavije s ceste, je mimohodca oni dan presenetil nenavaden predmet. Na ograjo in obcestni drog je bila z žico pritrjena ploščica, na videz iz furnirja, s prostoročnim napisom: Česa nismo razumeli?

Ni nam dano vedeti, kateri motiv je neznanca spodbudil, da je iz svoje zbeganosti naredil malo cestno znamenje. Preprosto vprašanje pa je začelo sprožati plaz misli o sedanjem času, misli in skrbi, s katerimi smo, neizogibno in kljub svetlejšim obetom, vstopili tudi v novo leto.

Česa nismo razumeli? Marsičesa.

Predvsem dejstva, da korona ne ogroža le zdravja posameznika, ampak tudi zdravje družbe. Največja past koronskih razmer so razdori med ljudmi – sesuvanje vezi med znanci, prijatelji, člani iste družine ... – in krhanje družbene povezanosti, kar utegne na dolgi rok načeti temelje vsake skupnosti, tudi organizirane skupnosti Slovencev v Italiji. Na to kaže na primer kaznovalna ihta, ki jo čutimo na lastni koži, v uredništvu, s strani teh, ki nam tudi z ostrimi besedami sporočajo svoje nestrinjanje z našo držo v pandemijskem času. Ker cepljenje obravnavamo kot del rešitve in ne kot problem. Če bi ga obravnavali kot problem, potem bi z našim poročanjem ogrozili zdravje ljudi.

Nerazumevanje stvarnosti, ki jo doživljamo, in ravno tako past koronskih razmer je dalje samoprepričevanje nekaterih, da resnica potuje izključno po spletnih družbenih medijih in da ima mnenje kogar koli in brez podlage zdravstvenih kompetenc isto težo kakor spoznanja znanosti in priporočila zdravnikov. Beremo tudi ocene, da je omejevanje širjenja dezinformacij obenem omejevanje svobode in poseganje v demokratične standarde. Ne zanikujemo nevarnosti, ki demokracijam vedno preti, da bi zlorabe izrednih razmer vodile v avtoritarizem in represijo. O sebi pa ne dvomimo, da imamo protitelesca proti vsemu, kar zaudarja po nesvobodni družbi. Če na protikoronske ukrepe gledamo s treznimi očmi, potem ne moremo videti groženj za demokracijo v ukrepih, ki imajo omejen čas trajanja in jih države sprejemajo na pobudo zdravstvenih strokovnjakov in tudi na osnovi izkušenj drugih držav.

Na silvestrovo lani smo se veselili prihoda cepiv. V njih smo videli začetek konca pandemije. Ni se izšlo, kot smo pričakovali in upali. Korona se vleče – in nas izčrpava – tudi zato, ker se neenakost v svetu kaže v nedostopnosti cepiv za velik del človeštva.

Kaj pa smo razumeli?

Pandemija nam ponuja priložnost, da nanovo premislimo prioritete, globalne in zasebne. Poleg zdravja posameznika naj na vrh naših skrbi gre zdravje družbe. Razdorom postavljajmo jez, odnose zdravimo z dialogom in prijaznimi besedami, z razumevanjem, s solidarnostjo.

Naj nam leto 2022 prinese več strpnosti, več jasnovidnosti, več luči. In pripravljajmo čas, ko bo sedanjega mrtvaškega plesa konec, ko bodo napetosti popustile, ko se bomo znova gledali v oči in bomo spet skupnost.