DEMOKRACIJA: Kdo neguje opozicijo?

V romantični predstavi demokracije sta javnost in parlament prostora, kjer se primerja različne predloge in izbira med njimi. A praksa kaže, da demokracija ne deluje tako vrlo. Javnost usmerjajo množični mediji, medije usmerja kapital. Parlament usmerjajo stranke, stranke usmerjajo interesi. A boljšega sistema ni, bi cinično pripomnil Winston Churchill.

Za hip se je zdelo, da alternativa obstaja. Ko je pred sedmimi leti izšla knjiga Tadevža Roperta Koga naj volim? se je bralcem v Sloveniji dozdevalo, da internet vrača demokracijo ljudem. A slovenski bralci v Italiji smo že vedeli, da knjiga ponuja lažno upanje.

Ropert je teoretiziral stranko, ki bi delovala tako transparentno, da bi pred vsako odločitvijo v parlamentu povprašala ljudi za mnenje, kar da je z internetom izvedljivo. Na primeru Gibanja petih zvezd (G5Z) smo videli, da ni. Odločitve so preveč kompleksne, da bi se prav o vsaki lahko izreklo ljudstvo na spletu. Hkrati je pri vodenju države bolj učinkovito, da se rešitve poišče v parlamentu, kjer sedijo modreci (no ja), kot pa da se v javno razpravo vključi vsakogar.

Zato je tudi G5Z zašlo s prvotno načrtovane poti. Skozi delo v parlamentu se je ta protestniška skupina neizbežno otresla utopistične navlake. Trčila je ob pragmatizem, končala v zelo široki koaliciji in se pri tem pričakovano raztreščila.

Menda iz odpadnikov G5Z nastaja nova stranka. Če stremimo k romantični predstavi demokracije, bi se tega morali razveseliti. V parlamentu je namreč zdaj v opoziciji ena sama stranka, zelo desna skupina Giorgie Meloni. Tako kot ni dobro, da oblast prevzame ena sama stranka, prav tako ni dobro, da ima v parlamentu monopol nad parlamentarno opozicijo ena sama opcija.

Seveda ne gre samo za vprašanje kvantitete, ampak predvsem za vprašanje kvalitete. Kaj nam ponuja Giorgia Meloni, vemo. In nam, z vsem spoštovanjem, ni všeč. Kaj pa trdovratno krilo G5Z, ki gre zdaj po svoje, ima kaj v sebi, kar bi koristilo demokratični razpravi?

Sodimo po tem, kar smo videli doslej. Gibanje je več let prodajalo utopijo in se razglašeno oglašalo s spornimi mnenji posameznikov o Evropi, cepljenju in še čem. A moramo mu priznati, da je najprej v javnost in potem še v parlament prineslo tudi nekaj koristnih razmislekov, socialnih ukrepov in spodobnega Giuseppeja Conteja.

Neko novo G5Z, ki bi se oglašalo iz opozicije, bi bilo zato prej koristno kot nepotrebno. A hkrati, vedno če verjamemo v postulate demokracije, potrebujemo tudi levičarsko opozicijo. V parlamentu se ne more oblikovati, ker nima predstavnikov, do prihodnjih volitev pa se morda prepirljivi samozagledani alternativci iz raznih strančic le spametujejo ter najprej v javnost in potem še v parlament prinesejo dobrodošle poglede, kot jih v ZDA zastopa Alexandria Ocasio-Cortez.

Družba se namreč zaradi pandemije postavlja na novo, kar je pravi časi za nove predloge. Velja tudi za skupnost Slovencev v Italiji: znotraj nje sicer ni parlamenta, obstaja pa javnost. Želimo verjeti, da bo tudi v zamejski javnosti vzniknilo več predlogov za odpornost in okrevanje skupnosti.