DRUŽBA: Revni in teptani

Working poors, revni zaposleni. S tem pojmom v anglosaškem svetu označujejo žal vedno bolj številno plast delavcev, ki se zgolj z nepopisnimi težavami in odrekanji uspe prebiti do konca meseca. Brez socialnih nadomestil oziroma podpore težko preživijo. Revni ali na skrajnem robu revščine. Marsikdo jih opisuje kot »nevidno vojsko«, vendar z vojsko imajo bolj malo opraviti in nevidni so le za tiste, ki si zatiskajo oči.

Pred pičlima dvema tednoma je nekaj desetin najrevnejših med revnimi pod okriljem sindikata USB stopilo na cesto in pred deželno palačo na Trgu Oberdan protestiralo zaradi ukinitve denarne podpore MIA. Po protestu jo je Dežela FJK sicer začasno ponovno vzpostavila, zadovoljstva pa ni bilo. Slika je jasna: več tisoč družin se samo v Trstu vsakodnevno bori s preživetjem. Prekarni delavci, brezposelni, upokojeni s skrajno nizko pokojnino in še bi lahko naštevali. »Politiki na vladi nam pravijo, da smo lenuhi. Da je naša krivda, ker nismo redno zaposleni. Kakšni lenuhi vendar? Ko bi sploh vedeli, kaj pomeni biti starejši od 60 let in popolnoma odvisni od deželne oziroma državne podpore. Prestari, da bi te vzeli v službo, premladi za pokoj,« je na tiskovni konferenci sindikata USB ob iztekajočem se koncu leta dejala Patrizia Palcini. V informativnem uradu v Ulici Ponziana kot prostovoljka pomaga ljudem v sličnem položaju, da se priborijo do zaslužene podpore. Še živo imam pred očmi, kako mi je na prej omenjeni manifestaciji v prvi polovici decembra odkrito priznala: »Obupani smo. Že tako za politični razred ne veljamo nič, sedaj pa se še norčujejo iz nas.«

In ravno tu tiči rak rana: tako imenovani tradicionalni sindikati oziroma sorodne ustanove in organizacije jim očitno doslej niso znali prisluhniti, ali vsaj ne tako, kot so pričakovali in tako so pomoč poiskali drugje. Vprašajmo se, zakaj in kaj lahko v svojem malem naredimo, da ko nas nagovori someščan v stiski, ne obstanemo le nemočno v molku. Nevidni niso in niti nočejo biti. To naj bo jasno.