FCA IN POLITIKA: Kot ovce podložni

Vladno koalicijo razdvaja državno jamstvo na posojilo 6,3 milijarde evrov, ki ga želi družba FCA najeti pri banki Intesa za premostitev krize. Eni trdijo, da je državna pomoč na mestu, saj gre za tovarne v Italiji in bo jamstvo javne finančne družbe SACE zagotovilo preživetje družinam več desettisoč delavk in delavcev. Drugi opozarjajo, da družba Fiat Chrysler Automobiles že dolgo ni več italijanska, odkar jo je Sergio Marchionne spremenil v multinacionalko. Še več. Državno jamstvo je nemoralno, ko je sedež družbe na Nizozemskem, fiskalni domicil pa v Veliki Britaniji, s čimer se FCA izogiba plačilu davkov v Italiji.

Zadeva ima dvoje plati, evropsko in nacionalno. V EU bi morali poenotiti davčne zakonodaje članic, saj bo le tako skupna valuta vzdržna. Danes imajo od evra korist države s komercialnim presežkom, kot je Nemčija, in tiste, ki izvajajo davčni dumping na račun drugih članic. Nizozemska, ki rada moralizira na račun Italije in ji odreka pomoč EU po epidemiji, kot pijavka vsako leto posesa milijarde tujih davčnih prihodkov.

V državi tulipanov kar cvete italijanskih družb, ki so se tja preselile za legalizirano davčno utajo. V Italiji bi na delniške profite plačali 26-odstotni davek, toda z nizozemsko-britanskim trikotnikom znaša obdavčitev čisto ničlo. Tax free. Da bi olajšali zlorabo, dopuščajo Nizozemci ustanavljanje holdingov celo brez zaposlenih. Po oceni ekonomista Gabriela Zuckmana vsako leto poberejo drugim državam EU do 72 milijard evrov profitov. Deset jih gre nizozemski državi, 62 jih ostane multinacionalkam. Iz Italije uide letno vsaj 20 milijard profitov in za vsaj milijardo davkov.

Sedež med tulipani imajo tudi družbi Ferrari in Exor, ki sta kot FCA pod nadzorom rodbine Agnelli-Elkann, Berlusconijeva Mediaset, celo državni koncerni Eni, Enel in Saipem, pa še Telecom Italia, Luxottica, Cementir Holding. Pravkar se seli koncern Campari, holding Ferrero pa se je enako udobno namestil v Luksemburgu.

Druga plat zadeve je notranje italijanska. Okrog posojila FCA se bije politična bitka, je opozoril podtajnik DS Andrea Orlando, ki je družbo FCA, če že hlasta za državnim denarjem, pozval, naj se vrne v Italijo in tu plača davke. Orlando svari pred zrežiranim napadom ekonomskih in medijskih lobijev, ki bi se radi znebili Giuseppeja Conteja. Na njegovo mesto bi postavili morda Maria Draghija na čelu vlade »nacionalne enotnosti«, ki bi bila bolj dojemljiva za njihove interese. Te namere ne skriva novi in vse bolj bojeviti predsednik Confindustrie Carlo Bonomi. V politiki jo odkrito podpira Renzijeva Italia Viva, a tudi deli DS in FI ter še kdo. V medijih izstopa koncern Stampa-Repubblica, ki pleše pod taktirko FCA, odkar je v lasti družbe Exor. Urednika Stampe Massimo Giannini in Repubblice Maurizio Molinari sta te dni zapravila poslednjo trohico novinarske verodostojnosti z uvodniki v bran interesom FCA in s cenzuriranjem kritičnejših stališč lastnih novinarskih kolektivov.

Vsi skupaj so si prislužili neprevedljiv vzdevek neoliberalca Carla Calende, da so »appecoronati« (kot ovce virusno podložni?) interesom koncernov, kakršen je FCA, ki ne bi potreboval posojila, saj ima dovolj likvidnosti, a jo hrani za izredno dividendo delničarjem ob bližnji poroki s francoskim koncernom PSA (Peugeot, Citroen).