FOJBE IN EKSODUS: Selektivni spomin

Župan Trsta Roberto Dipiazza se rad pohvali, da je prijatelj Slovencev. Rad tudi opeva spremembo duha, ki jo je leta 2010 priigral koncert treh predsednikov na »njegovem« Velikem trgu. Potem ko je stisk roke med predsednikoma Mattarello in Pahorjem odmeval v slovenskih in italijanskih medijih, ponosno izpostavlja tudi njuno spravno gesto »v evropskem duhu«.

Vsako leto februarja si ob plašču prijatelja Slovencev župan nadene tudi klobuk desničarske retorike. Ta naj ne bi sodila skupaj, a on ju ob bazovskem šohtu nonšalantno nosi. On, ki tako rad ponavlja, da smo v Trstu tudi po njegovi zaslugi pustili za seboj dramatično polpreteklo zgodovino, te iste dogodke izpostavlja v najbolj krvoločni luči. Tako lani kot letos bi se na komemoracijah v spomin na fojbe in eksodus lahko »z izgovorom«, da sta najvišja predstavnika obeh držav obiskala oba spomenika v Bazovici, osredotočil na pot, ki sta jo nakazala: spominjanje, spoštovanje, prijateljstvo, skupni načrti. A tega ni storil. Lani je dejal, da 108-letni pisatelj in bivši deportiranec Boris Pahor ne more biti zgled, ker »zanika fojbe«, letos se je osredotočil na krvoločne partizane »krvnika Tita«, jih imenoval »zveri«, ki so nad Italijani izvedle »holokavst«. Italijanski parlament je pozval, naj prekliče Titovo odlikovanje, krajevne častilce rdeče zvezde opozoril, da z njo netijo sovraštvo, saj je ta simbol krvi »zaklanih« žrtev Titovih komunistov.

Na bazovskem šohtu smo bili včeraj ponovno priča zmagoslavju selektivnega spomina. Vsi govorniki so izpostavili stisk roke obeh predsednikov, nihče pa ni spomnil, da sta se istega dne poklonila tudi štirim junakom na bližnji gmajni in obiskala Narodni dom. Spet smo gledali praporščake organizacij Arditi d’Italia, Decima Mas, ANAM in drugih, ki se sklicujejo na fašistično preteklost italijanskih oboroženih enot.

Slovence in Hrvate sta izpostavila nadškof Crepaldi in odvetnik Sardos Albertini: prvi jim je v molitvi zaželel miroljubno skupno prihodnost, drugi, ki v zadnjih letih zagovarja ideološko matrico pobojev in večetnično sestavo žrtev, pa, da bi šoht postal skupen kraj spomina – na vse žrtve Titovih partizanov. In deželni predsednik Fedriga, ki bo tako kot župan Dipiazza v kratkem prejel državno odlikovanje iz rok predsednika Boruta Pahorja »za podporo slovenski narodni skupnosti«? Predstavnik Lige se je spravil nad »revizioniste in zanikovalce« zgodovine, ki širijo laži o fojbah in eksodusu. Pohvalil se je, da jim je njegova uprava odrekla podporo ... pri čemer je očitno cikal na videmsko založbo Kappa Vu, ki jo je deželna vlada izključila s svoje stojnice na turinskem knjižnem sejmu. Zakaj? Ker po njeni oceni »zanika fojbe« in spodbuja »revizionizem«.

Zakon, ki je leta 2004 uvedel dan spomina na fojbe in eksodus, veleva, naj bo to tudi dan spomina na »kompleksnejše dogajanje ob vzhodni meji«. A na šohtu ni besedice o bolečini slovenskih in hrvaških družin pod fašizmom. Kdor opozarja na kompleksnost tega prostora, je zanikovalec in revizionist. Čeprav nihče ne zanika povojnih pobojev. In čeprav slovar pove, da je revizionizem »zavzemanje, prizadevanje za spremembo česa«. Ali ni raziskovanje, iskanje novih dokazov in morebitno posledično spreminjanje pogleda na določen dogodek najvišji možni cilj vsakega zgodovinskega dela?

Dela tržaške politike očitno kompleksnost zgodovine ne zanima. Morda tudi zato, ker bi – če bi sprejela možnost »revizije« – morala marsikaj spremeniti. Na primer seznam častnih občanov, na katerem je še vedno tudi Benito Mussolini. V pravem evropskem duhu pač.