GIORGIA MELONI: Stoji na križišču

Nova vlada je – hočeš nočeš – za zgodovino. Dvakrat za zgodovino. Italijanska republika je prvo žensko na najvišjem položaju izvršne oblasti dočakala v 77. letu svojega obstoja. Ko je dobila oseminšestdeseto (sic!) vlado. Demokratični Italiji se premierka ni utrnila niti takrat, ko je na solidnih stolčkih v parlamentu sedela leva sredina, ki ima enakopravnost med spoloma v svoji politični kulturi, v svojem mozgu.

Za zgodovino je še, ker je z Giorgio Meloni izvršno oblast dobila najbolj desna italijanska stranka. Prebit je bil psihološki zid nezaupanja večinskega dela volilnega telesa v politične skrajnosti, zaradi katerega so ves povojni čas državi vladale po lastni definiciji zmerne, sredinske politične sile.

Paradoks pa je v tem, da je prva italijanska premierka hči politične tradicije, ki ni naklonjena ženski emancipaciji. Giorgia Meloni bo morala še dokazati, če je njena stran usvojila pravice, ki jih napredne družbe priznavajo ženskam. Prve njene izbire gredo v drugačno smer. Ministrica za družino, rodnost in enake možnosti, premierkina strankarska sopotnica, je o sebi zatrdila, da je feministka, a da svobodno odločanje žensk o prekinitvi nosečnosti ni pravica. »Je pa v Italiji zakon,« je nekoliko resignirano pokomentirala. Sicer je nova koalicija s takšno izbiro le še potrdila svojo usmerjenost znotraj političnih koordinat, ki jih je zarisala z imenovanjem predsednikov dveh domov parlamenta.

Bo torej premierka z vsako svojo potezo uveljavljala politično kulturo in tradicijo, iz katere izhaja, in veslala v protitoku in na povratnem valu ter z državo ubrala pot vračanja v preteklost? To ni v interesu države, na katerega je včeraj prisegala nova vlada. Ops, v interesu nacije – pojem, ki ga imajo Bratje Italije raje kot državo. Kakor imajo – če prisluhnemo njihovi govorici – raje patriote kot državljane.

Italijanska desnica, ki je danes v rokah Giorgie Meloni in je prvič prevzela krmilo države, ima še tretjo priložnost, da se zapiše v zgodovino. Stoji na križišču. Prva opcija: talka bo svoje politične (postfašistične) kulture in z nacionalistično, neliberalno, drugačnosti nenaklonjeno demagogijo izključevala in ločevala. Druga opcija: z jasno umestitvijo v evropsko družino bo iskala učinkovite ukrepe in reševala najhujšo varnostno in energetsko krizo po drugi svetovni vojni. Manjšine bodo na svoji koži zaznale, če bo naredila ta politični preobrat. Tudi Slovenci v Italiji. V pričakovanju nanj pa bo potrebna budnost.