Sobota, 18 maj 2024
Iskanje

GLOSA: Samo Pahor strahu ni poznal

Trst |
22. apr. 2024 | 6:00
    Dark Theme

    Nepričakovano in boleče je v ponedeljek odjeknila novica, da je umrl Samo Pahor. Navadno se tej besedi izogibamo, ker je lažje reči »preminil«, »odšel«, »za večno zaspal«, toda v tem primeru se ne čutim, da bi se izognil kruti resnici. Samo je bil preveč krepak in pokončen človek, da bi mu bilo všeč zakrivanje dejstev.

    Po naključju sem o njem govoril prejšnji teden po predstaviti zbornika spisov Vladimirja Martelanca v Kopru. Po dogodku smo šli posedet v bližnjo Loggio na glavnem trgu in ker sem dobil stol ob predsednici Tigra in organizatorki večera Jadranki Šturm, sem izrabil priliko, da se ji zahvalim za odlikovanje Republike Slovenije, ki ga je dobil Samo pred kratkim. Rekel sem ji, da je bil članek, ki ga je objavila lani s to zahtevo na straneh Primorskega dnevnika, pri tem odločilen. Kar so zamudili prejšnji predsedniki republike iz obzira do italijanskih oblasti, je sedanja predsednica nadoknadila. Vsa čast ji!

    Gospo Šturm sem vprašal, kako je tekla ceremonija na Brdu, pa tudi, če je bil Samo po svoji navadi kritično napadalen. Rekla je, da je bil zadovoljen in umirjen v besedah, čeprav ne brez kakšne bodice. Nato mi je še povedala, da ga je zelo udarila nenadna smrt žene Jadranke, o kateri nisem bil obveščen. Tudi ta novica me je prizadela, ker mi je bila Jadranka pri srcu. Kakor je bil njen mož naježen in borben, tako je bila ona mila, priljudna in potrpežljiva. Srečevala sva se občasno na prireditvah, simpozijih, predstavitvah knjig in vedno je znala najti zame prijazno besedo. Vzela me je pod roko, naredila sva nekaj korakov in se pomenila o življenju. Kadar sem klical Sama na dom, je ona odgovorila na telefon. Razveselila se je, ko je slišala moj glas.

    S Samom, s katerim sem po letih vrstnik, sva si bila blizu, pa tudi ne. Združevalo naju je zanimanje za zgodovino in zavzemanje za našo stvar. Pri tem mi je bil Samo učitelj in vzornik, ki ga nisem dosegal in se nisem niti trudil, da bi ga. Kar zadeva primorsko zgodovino novejšega obdobja, je bil živa enciklopedija. Kadar sem pisal članek o Trstu in okolici, sem ga pogosto vprašal za svet in informacije, na kar je on stresal kakor iz rokava vrsto podatkov, imen, epizod, da so se pogovori razširili v vse mogoče smeri in se zavlekli v nedogled. Enkrat sem ga skušal tudi vključiti v skupinsko delo znotraj ZRS v Kopru, a ni šlo. Bil je samohodec, nezmožen, da bi sprejel disciplino katerekoli ustanove.

    Tisto, kar sem pri Samu najbolj občudoval, je bil njegov boj za pravice Slovencev v Italiji, ki ga je tako zavzemal, da je nadkrilil celo njegovo zanimanje za zgodovino. Ne spominjam se, da bi kdaj ne odobraval njegovih pogosto odmevnih protestnih akcij, pa čeprav so bile za našo »krovno« organizacijo moteče. Pahor je bil preveč neposreden in odločen, da bi se mogel uskladiti z razvejano gospodarsko in kulturno strukturo, ki je morala graditi vsakodnevne odnose z italijanskimi oblastmi na kolikor toliko diplomatski način. Od tu razkol, ki je dobival občasno ostre tone, kajti Samo ni meril besed in ocen.

    Za to neposrednost sem mu osebno hvaležen, kajti če je ne bi bilo, bi se še vedno pisal Giuseppe Pierazzi. Dogajalo se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je moje ime začelo pojavljati v javnosti. Pahor se je v člankih nekajkrat obregnil ob dejstvo, da kot Slovenec nastopam pod italijansko masko. To mi je dalo misliti in me tudi prepričalo, da se obnašam nečastno. Premagal sem psihološki strah, ki so nam ga vcepile etnične razmere v Trstu, in ukrepal.

    Strahu pred Italijani, pred oblastmi, pred policijo in karabinjerji Samo ni poznal. Zato so se ga v vladnih palačah tudi bali, kajti njegova moč je bila v tem, da je svojo akcijo dosledno vključeval v okvir veljavnih zakonov. Prav zato je bil nadvse moteč, saj je na zakonit način kalil »javni mir«. »Nedelje so problematične,» je tožil nek uradnik na kvesturi. »Imamo nogometne tekme in zborovanja Sama Pahorja.«

    Italijanska tržaška javnost je po večini Sama sovražila. V njem so videli nebrzdanega nacionalista, ki je motil meščansko udobnost »najbolj italijanskega mesta«. Zaman je bilo opozarjati, da bi Italijani morali biti Pahorju hvaležni, ker se bori za uveljavitev njihovega ustavnega reda.

    Samu tudi Slovenci v zamejstvu in v matici nismo znali biti hvaležni in pravični. Preveč neprijetna je bila v primerjavi z našo plahostjo njegova ponosna drža.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani