KARANTENA: Lov na datum

V času koronavirusa je v Evropi zelo aktualno branje Malega princa, genialnega dela iz leta 1943, s katerim je Antoine de Saint-Exupéry obogatil človeštvo. Branje je priporočljivo predvsem v Italiji, kjer vsi čakajo na datum, ko se bo začela že slovita »faza 2«. Ljudje potrebujejo nek termin, na katerega naj se pripravijo, tako organizacijsko kot psihološko, saj je naša psiha že zaradi same karantene na udaru. O tovrstni človeški »potrebi« nas je poučila tudi žival oziroma lisica, ko nagovarja Malega princa pred prihodnjim medsebojnim snidenjem. »Pridi raje vselej ob isti uri. Če boš prihajal, recimo, ob štirih popoldne, te bom vznemirjena pričakovala že ob treh. Bolj ko se bo bližal čas, srečnejša bom. Ob štirih bom nestrpna in nemirna; čutila bom, kako je sreča dragocena. Če pa boš prihajal, ne da bi vedela kdaj, potem ne bom vedela, kdaj naj začnem biti srečna ... Ceremonije so potrebne,« modruje lisica.

Če bo najbrž na pravo srečo treba še dolgo počakati, če ne drugo zaradi gospodarske krize, ki nas čaka, vnaprej določen datum ljudem daje neko večjo gotovost, ki jo še kako potrebujejo v času koronavirusa, ko smo se vsi privadili na neprestano negotovost. Najprej je bil 25. marec, nato 3. april, do včeraj 13. april, zdaj pa se nagibamo k temu, da bo 4. maj. Oziroma naj bi bil, saj smo vsi spoznali, da je pogojnik v času koronavirusa obvezen. Kaj pa se bo zgodilo po 4. maju? Tega zdaj nihče ne ve. Marsikdo namiguje, da bi si takrat lahko izborili vsaj »delček« tistega nekdanjega življenja. Razmišljati, da bi čez slab mesec spet »normalno« zaživeli, je iluzija. To je včeraj poudaril tudi sam namestnik zdravstvenega ministra Pierpaolo Sileri, ki je bil jasen: »Normalnost se bo vrnila, ko bomo imeli cepivo.«

Ravno jasnost je v tem obdobju zmanjkala, saj so bili najrazličnejši akterji na italijanski sceni – od strokovnjakov vse do politikov, predstavnikov vlade in Civilne zaščite –, večkrat nejasni in predvsem neusklajeni pri komunikaciji. Tako npr. ne vemo s stoodstotno gotovostjo, ali so zaščitne maske koristne, da zaščitimo tudi same sebe poleg drugih, ne vemo pa še marsičesa, saj spremljamo neskončne debate tudi med izvedenci, ki imajo različna mnenja. To je sicer razumljivo, saj je koronavirus nekaj novega, bolezen covid-19 pa šele spoznavamo.

V Avstriji in na Danskem so si sicer kot prvi »drznili« napovedati termin, ko bodo vsaj nekoliko omilili ukrepe. Povsod je jasno, da bo povratek k vsakdanu zelo postopen, vlade pa pa si upravičeno pridržujejo možnost, da napovedi spreminjajo, saj nihče ne ve, kako se bodo stvari zasukale. Kdo bo lahko spet odprl trgovine? Katera podjetja bodo spet obratovala? Kdaj bomo lahko videli svoje najdražje, s katerimi ne delimo iste strehe? Seveda bi radi vsi to že jasno vedeli, v upanju, da se bo to zgodilo čimprej. Žal pa nam ne preostaja drugega, kot da čakamo in dosledno upoštevamo najrazličnejše uredbe in odredbe, saj smo – kot je poudaril Sileri – brez cepiva relativno nemočni. Le ene napake si ne smemo privoščiti: ne smemo popustiti, ne glede na morebiten datum. Prej ali slej bomo tudi mi dočakali tiste »ceremonije«, o katerih govori lisica in so popolno nasprotje zdajšnje karantene. »To je tisto, zaradi česar je kak dan drugačen, kot so drugi dnevi, kaka ura drugačna, kot so druge. Ceremonijo imajo na primer moji lovci. Ob četrtkih plešejo z vaškimi dekleti. Četrtek je torej čudovit dan! Takrat grem na sprehod tja do vinograda. Če pa bi lovci plesali kadarkoli, bi bili vsi dnevi enaki in jaz ne bi imela nobenih počitnic.«