Avstrijsko notranje ministrstvo je pred nekaj dnevi objavilo poročilo, v katerem je podrobno opisana uresničitev vseh priporočil, ki jih je podala posebna komisija v zvezi z dogodki na Peršmanovi domačiji pri Železni Kapli na avstrijskem Koroškem konec julija leta 2025. Tam je potekala sporna policijska racija na tamkajšnjem antifašističnem taboru in v muzeju. Komisija, v kateri so sodelovali tudi predstavniki slovenske manjšine, je na podlagi ugotovitve, da je bila več ur trajajoča policijska racija na spominskem kraju, kjer so nacisti ob koncu druge svetovne vojne pobili enajst članov dveh slovenskih družin, nesorazmerna in delno nezakonita, pripravila trinajst priporočil, ki naj bi pripomogla k trajnemu izboljšanju strokovnosti organov pregona, zlasti glede njihovega ravnanja na zgodovinsko občutljivih lokacijah.
Med uresničenimi priporočili posebne komisije notranje ministrstvo med drugim navaja zahtevo po večji občutljivosti in celovitem dokumentiranju med policijskimi postopki na takšnih lokacijah (policija naj bi v prihodnje pogosteje uporabljala kamere, nameščene na telesu), zahtevo po obveznih obiskih spominskega kraja Peršman za vse policijske pripravnike na Koroškem (kraj sta doslej obiskali že dve skupini), izboljšanje komunikacije med organi pregona in pripadniki narodnih manjšin po vsej Avstriji in razširjeno ponudbo jezikovnih vsebin, povezanih s temi skupinami. Znanje manjšinskega jezika pa bo odslej dodatna prednost za kandidate za zaposlitev na dvojezičnih območjih. Notranje ministrstvo v svojem poročilu še navaja, da je grob žrtev s Peršmanove domačije, ki je na pokopališču v Železni Kapli, zdaj vključen v državni sistem oskrbe oziroma vzdrževanja za vojna grobišča. Dežela Koroška pa v imenu notranjega ministrstva pripravlja sporazum z Zvezo koroških partizanov, ki naj bi zagotovil podporo za redno vzdrževanje partizanskih grobov, ki so v Avstriji že pravno priznani kot vojna grobišča. Torej spet vse v najlepšem redu? Nikakor ne!
Dejstvo je namreč, da pravna obravnava policijske intervencije pri Peršmanu skoraj poldrugo leto po odmevnem incidentu še vedno ni končana. Čeprav je bilo v vseh treh postopkih na podlagi pritožb zoper policijske ukrepe, ki jih je obravnavalo Deželno upravno sodišče v Celovcu, prepoznano, da je bilo ugotavljanje identitete oseb med policijskim posegom na Peršmanovi domačiji nezakonito. Tudi kazenskopravna obravnava, vključno s postopkom zaradi zlorabe uradnega položaja proti trem odgovornim uradnikom (vodji racije, okrajnemu glavarju Velikovca in vodji deželnega urada za migracije) še ni končana in s tem tudi še vedno ni pojasnjena odgovornost za policijsko intervencijo na Peršmanovi domačiji. Ugotovitve namreč kažejo, da je vodstvo deželne policijske direkcije morda vnaprej vedelo za racijo, kot je to namignila (slovenska) državna poslanka zelenih Olga Voglauer, ki zahteva popolno razjasnitev dogodkov in prevzem odgovornosti.
Da leto dni po objavi poročila strokovne komisije še vedno manjkajo bistvene informacije in vidne posledice v zvezi z incidentom, opozarjajo tudi vidni politični predstavniki slovenske manjšine ter društvo Peršman, Zveza koroških partizanov (ZKP) in pravna stroka. Vsi sicer priznavajo majhen premik v pravo smer, obenem pa zahtevajo popolno in transparentno pojasnitev policijske intervencije ter učinkovite ukrepe, če bodo ugotovljene kršitve zakonodaje.
Društvo Peršman in ZKP še opozarjata, da je finančna varnost muzeja nedorečena. Podpora dežele Koroške je zagotovljena samo do leta 2028 in pokriva le del sredstev, potrebnih za delovanje muzeja, ki še vedno večinoma temelji na prostovoljnem delu. Kot je znano, je muzej Peršman edini muzej v Avstriji, posvečen odporu proti nacističnemu režimu ter zgodovini koroških Slovenk in Slovencev.
Slovenski odvetnik Rudi Vouk, ki pravno zastopa Društvo Peršman, ima torej še kako prav, ko v zvezi s poročilom, ki ga je na veliki zvon obesilo avstrijsko notranje ministrstvo s predajo dvojezičnega izvoda slovenskemu ambasadorju na Dunaju, govori o sicer majhnem napredku, v resnici pa le o kaplji na vroč kamen. In ne samo zato, ker Avstrija v njem hvali ukrepe, ki bi jih morala uresničevati že takoj po podpisu Avstrijske državne pogodbe, torej pred 71 leti, ali vsaj po sprejetju skrajno restriktivnega Zakona o narodnih skupinah pred petdesetimi leti. Pa ga do danes ni temeljito popravila!