MANJŠINA: Vemo, kaj hočemo?

Vešči pogajalci si najprej postavijo cilj. Šele potem začnejo pogajanja. Pravilo velja tako v visoki diplomaciji kot pri izmenjavi sličič med osnovnošolci.

Na vseh ravneh je dober tudi pogajalski trik, da če želiš deset, najprej zahtevaš dvajset. V igri dam-daš in ob kopici spretnosti v določenem trenutku navidezno popustiš, iztržiš pa točno to, kar si si postavil za cilj.

Pouličnim prodajalcem je ta spretnost prirojena, drugi se je priučijo. Učenje je lahko zelo zahtevno in za nekatere primere terja tudi visokošolsko izobraževanje.

No, pri Slovencih v Italiji je opaziti neverjeten paradoks. Slovenska manjšina predvsem zaradi notranje neenotnosti nima izdelanega cilja, kar je zelo slabo pogajalsko izhodišče. A po spletu okoliščin se Slovencem v Italiji ni treba pogajati. Rešitev jim ponujajo drugi. In zdi se, da ponujeno ni kompromis, ampak velika priložnost.

Zunanja ministra Italije in Slovenije sta namreč podpisala dogovor o vrnitvi Narodnega doma. In vrnitvi načeloma nihče ne nasprotuje. Še pomembnejša pa je obojestranska podpora ideji, da bi slovenski manjšini zagotovili sedež v državnem in deželnem parlamentu.

Temu je treba dodati, da iz državnega proračuna redno, vsako leto, priteče deset milijonov evrov za poglavja, ki so našteta v zaščitnem zakonu. Še dodatnega financiranja pa so deležni mediji. V deželni upravi so ob tem zagnali urad za slovenski jezik, ki je s strokovnim pristopom začel reševati vprašanje dvojezičnosti.

Bi lahko bilo bolje? Kakšna pomanjkljivost se seveda najde, recimo v šolstvu. Toda občutek je, da razmere še nikoli niso bile tako naklonjene manjšini. Vtis je potrdila tudi včerajšnja polurna novinarska konferenca Mira Cerarja in Massimiliana Fedrige.

Žal pa se težko znebimo občutka, da na tako ugodne okoliščine manjšina ni vajena. Ne ve, kaj bi. To pa ni samo pogajalska hiba. Je eksistencialni problem.