OB PANDEMIJI: Centralizem ali federalizem?

Pandemija koronavirusa ponovno odpira večno dilemo med centralizmom ali federalizmom. Načeloma vsi navijamo za decentralizacijo odločanja na tisto raven, ki je najbližje občanom, le da je sposobna obvladovati določeno problematiko. To imenujemo načelo subsidiarnosti. Včasih pa je težko določiti, ali je določen problem sposobna obvladovati lokalna oblast ali pa bi bilo učinkovitejše odločanje na centralni ravni.

Problem se je dramatično pokazal v Italiji prav pri soočenju s koronavirusom. Mnogi zdaj trdijo, da je bila napaka prepustiti zdravstvo deželam in da bi bila potrebna ponovna centralizacija odločanja na ministrstvu za zdravstvo. Minister Roberto Speranza se je v krizi močno angažiral, odločitve oprl na navodila strokovnjakov in jih skušal usklajevati z deželami. Zatika pa se, ker dežele niso le prilagajale ukrepov glede na lokalne dinamike okužbe, ampak so pogosto delovale protislovno in razdiralno. Kričeč primer je Lombardija, vendar ni edini. Skoraj vsaka dežela z ligaško upravo je pristavila svoj piskrček in prispevala k zmešnjavi.

Meni se zdi, da problem ni v federalni ureditvi kot taki ampak v njeni zlorabi. Naj pojasnim. Tudi Nemčija je zvezna republika s še bolj izrazito federalno ureditvijo, kot je italijanska. Tudi tam o zdravstvu odločajo dežele (Laender). Zvezna vlada je v zdajšnji krizi usmerjala ukrepanje, se dogovarjala z deželami in z njimi usklajevala ukrepe, ki so jih potem izvajale deželne vlade. Pri tem ni bilo odstopanja, zato so bili ukrepi učinkoviti. Nemčija je bila v EU najuspešnejša pri omejevanju okužbe in števila smrtnih žrtev. Res je, da so v bogati Nemčiji v minulih letih manj kot drugod okrnili javno zdravstvo. Prav tako pomembno pa je bilo usklajeno delovanje zvezne in deželnih vlad in to kljub temu, da na zvezni ravni vlada koalicija med krščanskimi in socialnimi demokrati, v posameznih deželnih vladah pa sodelujejo tudi zeleni, liberalci in levičarska Linke.

V Italiji je žal drugače. V Rimu vladata DS in G5Z, v večini dežel pa desna sredina. Zlasti Liga, ki je dominantna prav v najbolj okuženih deželah severa, je vsako priložnost izrabila za sabotiranje vladnih prizadevanj. V petek na primer tudi v Evropskem parlamentu, kjer so bili glasovi Lige in Berlusconijeve FI odločilni za zavrnitev resolucije Zelenih v prid uvedbi koronabondov. Nož v hrbet premierju Conteju, ki se bo o tem moral pogajati v Svetu EU.

Podobno so dežele, kjer vlada Liga, sabotirale odločitve iz Rima. Le tako lahko razumemo zakaj se je predsednik Lombardije Fontana še v torek uprl odprtju knjigarn, le dva dni kasneje pa z drugimi ligaškimi deželami zahteval, naj se že 4. maja vsi spet vrnejo na delo. Ni težko ugibati, da je namig prišel s »centralnega komiteja« Lige. Ne zaradi ekonomskih, še manj iz zdravstvenih, ampak iz političnih razlogov. Conteju v zdajšnji krizi raste konsenz, Ligi pada. Odtod nuja po političnem protagonizmu, pa čeprav je zmeden in skregan z zdravo pametjo.

Upati je, da bo nazadnje prevladala razsodnost in previdnost, h kateri pozivajo infektologi. Paradoks pri vsem tem pa je, da je Liga, ki je nekoč bila nosilka zahtev po federalizmu, danes postala njegov največji sovražnik, saj s svojim nerodnim političnim rovarjenjem le krepi težnje po centralizmu.