Sobota, 27 november 2021
Iskanje

OBRAČUN COP26: Še en korak proti breznu

17. nov. 2021 | 11:30
    Dark Theme

    Če naj parafraziramo britanskega premiera Borisa Johnsona, je nedvomno res, da je podnebna konferenca Cop26 v Glasgowu bila korak naprej. Vendar ne v smer rešitve človeštva pred podnebno katastrofo. Prav nasprotno: pičli rezultati konference so še en korak bliže robu brezna nepovratne katastrofe, proti kateri človeštvo strumno koraka gluho na vsa svarila znanstvenikov. Le-ti skoraj brez izjeme – in še te so večinoma na plačilnem listu karbonskih lobijev – opozarjajo, da imamo pred sabo tri scenarije.

    Prvi – neukrepanje vodi naravnost v izumrtje človeškega rodu v obdobju nekaj stoletij. Drugi – radikalno ukrepanje v mejah možnega znotraj neoliberalnega gospodarskega ustroja, ki sloni na maksimizaciji profita in izkoriščanju neobnovljivih fosilnih virov energije, lahko omili, ne pa prepreči vse posledice podnebne katastrofe, ki je že v teku in se bo stopnjevala z ekstremnimi pojavi, sušami in poplavami, pretresi v kmetijstvu, množičnimi migracijami, gospodarskimi krizami in milijoni smrtnih žrtev vsled vsega naštetega. Potreben bi bil tretji, še neraziskan scenarij, ki bi logiko profita za vsako ceno spodnesel s prvega mesta prioritet in jo nadomestil z ekološko prioriteto. Ne zaradi planeta, ki bo tako ali drugače preživel z nami ali brez nas ampak zaradi preživetja človeka. Slej ko prej bo ta tretji scenarij neizbežno prevladal, ko bo cena podnebne katastrofe postala predraga tudi za kapitalizem. Vprašanje je, ali ne bo takrat že prepozno za ukrepanje.

    Konferenca v Glasgowu je bila že 26. po vrsti. Vsakič se alarm stopnjuje, svarila so bolj grozeča, ukrepi pa pičli. Dvotedenska pogajanja delegacij 200 držav sveta so tudi tokrat obrodila malo ali nič: nekaj drobiža za pomoč državam v razvoju, obljubo o zaščiti pragozdov vendar šele po letu 2030 in 30-odstotno omejitev emisij metana do istega leta. Daleč premalo. Vlogo hudobnega policaja je prevzela Indija, ki je zavrnila sporazum o dekarbonizaciji do leta 2050. Vendar, ali lahko Indija sama pogojuje usodo sveta? Jasno, da ne. Za njo so se skrili vsi veliki proizvajalci in porabniki premoga, nafte in plina, Kitajska, Savdska Arabija, Rusija, ZDA, dobršen del EU in seveda vplivna »oil&gas« industrija.

    Že pred šestimi leti je pariška podnebna konferenca postavila segretje atmosfere za 2 stopinji kot skrajni mejnik, priporočila pa je omejitev na 1,5 stopinje. Tako na COP26 kot na predhodnem vrhu G20 sta bili sprejeti dve načeli, ki sta danes nesporni: da so za hitro segrevanje, kakršnega v vsej zgodovini planeta še ni bilo, krive človeške dejavnosti in da je treba rast temperature omejiti na 1,5 stopinje. Vsi to sprejemajo, ne sprejemajo pa posledičnih obvez. Prevladuje logika »business as usual«, posli naj gredo nemoteno naprej, četudi se bo zaradi tega planet do konca stoletja segrel za 2,7 do 3 stopinje.

    Tržaški klimatolog Filippo Giorgi je s primerom iz našega bližnjega okolja nazorno povedal, kaj to pomeni: do konca tega stoletja bo Veliki trg v Trstu ob vsaki plimi pod 30-40 cm vode, na Krasu pa bodo namesto trt gojili pomaranče, tobak in kavo. Na te spremembe bi se morda kmetje lahko pripravili, če ne bi bilo zraven tudi suš in orkanov, ki utegnejo odnesti še te nove pridelke. Skratka, pišejo se nam slabi časi.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Želel/a bi, da vlada državljanski socialni dohodek (it. reddito di cittadinanza):

    13. nov. 2021 | 6:00
    Obdrži
    Obdrži, toda v spremenjeni obliki
    Ukine
    Ne vem
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo