Ponedeljek, 22 april 2024
Iskanje

PERSPEKTIVE: Kjer se srečata zemlja in nebo

23. mar. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Prelep je razgled z vrha gore, ko se pod tabo širijo zelene doline, vijejo modre reke in razprostirajo zelena jezera. Vsepovsod v daljavi so kot gobe posejane majhne bele hišice, obdane s pašniki in gozdički. Tiho je in pogled seže do obzorja. V svežem objemu mogočnih bližnjih vrhov te greje sonce in takrat v hipu pozabiš budilko, ki je tečno zvonila že ob peti uri zjutraj, in ves trud ob vzpenjanju po strmi poti. S čela si obrišeš pot in si s prijatelji z užitkom privoščiš sendvič in pivo, pa še košček čokolade in kanček domačega žganja. Gore kraljujejo povsod okoli tebe, majhen si, a občutka očaranosti in blaženosti v tebi sta neprecenljiva. Srce je zdaj polno in brezskrbno. Z užitkom zadihaš čist gorski zrak. Vesel si.

    Gore, ti mogočni stolpi, ki se dvigajo v nebo, izzivajo in navdihujejo človeštvo že od pradavnine. Njihova nedoumljiva veličina, divja lepota in mistična prisotnost so vir življenja in navdiha - čudeži narave, ki preizkušajo človekovo vzdržljivost in pogum. Gore so več kot le zgradbe kamnin, ki se dvigajo proti nebu, so simbol moči, lepote in premagovanja ovir.

    Življenje v gorah mineva povsem drugače; zdi se, da čas stoji. Tam gor, kjer se zemlja dotika neba, nimaš vsakodnevnih skrbi. Korak za korakom se spopadaš s strmo potjo in veš, da te bo le ta pripeljala do zastavljenega cilja. V osami gorskih vrhov najdeš notranji mir in jasnost uma, ki ju v vsakdanjem razbrzdanem življenju težko dosežeš. Vsak korak navzgor predstavlja tudi notranje potovanje, ki razkriva tvojo vztrajnost in spodbuja osebno rast. Zahajanje v gore te nauči biti odgovoren in samostojen, pogumen in spoštljiv, nauči te, kako se v dolini spopadati z izzivi vsakdanjega življenja v razvitem svetu ter kako se soočati z lastnimi mejami in jih premagovati.

    Še se spomnim, kako sem se z bratom prvič odpravila na Triglav. Tisto leto sem si odločno zastavila cilj, da bom osvojila krono Slovenije. Enkrat avgusta sem s skupino prijateljev prvič poskusila izvesti podvig, a nas je slabo vreme ustavilo prav pod vrhom. Zatem sem trmasto čakala na pravi dan. Mesec dni pozneje sva se z bratom odločila, da bova v enem dnevu osvojila slovenskega Očaka. Pot je bila kar dolga, a obdana z naravnimi lepotami, in z zagrizenim navdušenjem sva bila kmalu na vrhu. Komaj sem zagledala Aljažev stolp, ki je žarel v soncu, ko so mi iz oči privrele solze in po obrazu se mi je razlil velik nasmeh. Preplavilo me je preveliko veselje in mi napolnilo srce in dušo. Na vrhu Slovenije sem se počutila blaženo. Dolino je pokrivala bela odeja, sonce je sijalo na modrem, čistem nebu. Z bratom sva se počutila zmagoslavno, hvaležna sva bila eden drugemu in ponosna. Nepozaben občutek je težko opisati z besedami, a spomin mi vsakič ogreje srce.

    Res je, da v tišini visokogorja večkrat iščeš notranji mir, a ko te z vso druščino na vrhu gore zajame veselje, je to nekaj neprimerljivega. Razgled deliš s prijatelji, občuduješ obzorje in skupaj uživaš. Koliko dragocenih trenutkov sem že preživela s planinci Slovenskega planinskega društva Gorica in koliko stvari sem se naučila od vsakega izmed njih. Z njimi sem postala samozavestnejša in samostojnejša, spoznala sem, kako pomembno je spoštovanje narave in kako je treba biti prijazen do okolja. Naučila sem se, da moraš v gorah paziti sam nase, obenem pa biti vedno pripravljen pomagati drugemu pohodniku. Na pot se moraš odpraviti primerno opremljen in poučen. Pomemben ni le vrh, temveč cela prehojena pot, med premagovanjem katere se naučiš, da le trud in vztrajnost vodita do cilja. Občutek ponižnosti ob vsakem vzponu se ob vrnitvi v dolino spremeni v zmago. Življenje te takrat pripelje do tistega, kar si si močno želel. V drugačni obliki je, a ni zato nič manj vredno.

    »Nič se ne more primerjati z občutkom, ki te preveva, ko stojiš na vrhu, gledaš v daljavo in se zaveš, kakšno srečo imaš, da živiš,» pravi neznani avtor. Nanaša se na trenutek, ko se preprosto povežeš z naravo, prebudiš občutek človečnosti in se zaveš svoje majhnosti v tem veličastnem svetu. Občutek svobode in obenem hvaležnosti, ki ga občutiš na meji med zemljo in nebom, je nepopisljiv in vsakič te opomni, kako plemenito in zadovoljivo je lahko življenje. Preprosto vesel si.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani