PERSPEKTIVE: Spomin na Gina Strado

Ne vem natančno, kolikokrat sem se sprehodila pred pragom njegovega stanovanja, kajti bilo je neštetokrat. Trinadstropna opečnata palača z obočnimi okni že stoletja stoji v poletni toplini, dežju in objemajoči megli. Danes balkon krasijo rastline - so ga tudi takrat? Ali se je zbujal na meglena jutra in zalival rože, medtem ko so se pod njim v rosi podili beneški čolni in ga je za njim čakala pisalna miza, trepetajoča od besed, ki jih bo zapisal in bralcem izrekel komajda razumljive neizrekljivosti?

Odkar sem pred kratkim izvedela, da je tam bival zadnjih štirinajst let svojega življenja, me prehod pred palačo skoraj prisili v poklon, v znak zahvale za njegovo življenjsko delo oziroma misijo, kot bi verjetno pripomnil sam. Zanimivo, kako te lahko objekt tako očara zaradi človeka, ki je živel v njem. Dokaz, da so ljudje prisotni in da torej živijo tudi po smrti.

»Videl si, da ima na duši kamen, še posebej takrat, ko se je vračal iz vojnih kontekstov. Večkrat sem občutil potrtost kot del njegove biti,« mi je povedal Aldo, lastnik lokala Bacaro Pub da Aldo, ki ga je Luigi (Gino) Strada redno obiskoval, medtem ko je bival v stanovanju, oddaljenem le devetdeset metrov.

Gino Strada, rojen 21. aprila 1948, se je v Benetke priselil leta 2007. V njih pravzaprav ni nikoli živel: »Bil je brezdomec. Ni imel pravega doma, ker je bil doma povsod. Benetke so bile zanj varen otok. Tu je preživel kar nekaj časa, a njegov pravi dom je bil povsod, kjer sta bila lahko njegova pomoč in znanje v korist.«

Benetke so v letih po njegovem prihodu postale središče delovanja organizacije Emergency, ki jo je Strada ustanovil leta 1994 s Tereso Sarti, prvo predsednico organizacije in takratno soprogo. Tristo metrov od njegovega stanovanja je leta 2009 zaživela prva pisarna, upravni sedež Emergency v mestu. Leto pozneje je v Margheri začela delovati večnamenska ambulanta. Beneški sedež Emergency pa je od leta 2014 na Giudecci, ki deluje kot center za promocijo kulture miru, usposabljanje kadrov ter organizacijo dogodkov in razstav.

Tako se je tisti večer pogovor prelevil v spominjanje nanj. »Sedel je sam in opazoval. Pil je točeno pivo, veliko svetlo, včasih tudi iz steklenice.« O čem sta govorila? Aldo me je pogledal, češ kako ne vem, o čem se ljudje ponavadi pogovarjajo pri točilnem pultu. Saj res, bil je vendar navaden človek. Človek, eden tistih, ki s ponosom nosijo ta blagoslov. »Nikoli ni govoril o delu,» mi je pojasnil Aldo, »govorila sva o rečeh, o katerih se pač govori v baru. To mu je verjetno pomagalo, da se je otresel napetosti. Bil je kirurg, zahtevno delo. Pravil je, da je svet okoli njega izginil le takrat, ko je bil v operacijski sobi. Ko je bil v Benetkah, je bil preprosto Gino.«

Česa se še spomniš? »Oh, marsičesa. Jaz sem gojil strast do Guccinija, medtem ko je bil on zaljubljen v De Andréja. Ko sva se nekega večera pogovarjala o Gucciniju, je zazvonil Stradov telefon - klical ga je prav Guccini, ha!«

Kako bi opisal Strado? »Včasih si ga videl, da je bil res potrt, uničen. Najbolj ga je motilo hinavstvo, mitomanija ljudi. Lahko rečem, da mu je bilo všeč biti v družbi študentov. Počutil se je enega izmed njih. Nikoli se ni pretvarjal, bil je vedno on. Verjetno je bil jezen na sistem in na razsežnost nepravičnosti. Bil je zelo konkreten. Pomagal je čisto vsem, ki so potrebovali pomoč.«

Ali se spomniš vajinega zadnjega srečanja? »Ne, ker za take ljudi ne pomisliš, da bi nas lahko prej ali slej zapustili.«

Gino Strada je umrl leta 2021. Njegovo publikacijo Una persona alla volta, ki je posthumno izšla marca 2022, je končala njegova žena Simonetta Gola: »Pišem te zadnje besede v Benetkah, ki si jih imel neizmerno rad. Lepota je bila v vsakem pogledu, mize polne veselja z najdražjimi prijatelji, a Benetke so bile zate tudi simbol. Po toliko vojnah je lev svetega Marka odprl knjigo in odložil meč. Konec koncev je bilo to tisto, kar si si želel za vse. In tako so misli vedno pri tebi, ki s svojimi besedami še naprej odpiraš pot mogočni viziji: »Utopija je le nekaj, česar še ni.««