PERSPEKTIVE: Turbofeminizem, patriarhat in barbike

Minil je že skoraj mesec dni od prerane smrti italijanske intelektualke, pisateljice in feministke Michele Murgia in od tistega trenutka dalje se mi zdi, da samo preskakujemo z ene novice k drugi, pri katerih so v središču pozornosti in večkrat tudi žrtve po večini ženske. Od prepovedi in zgražanja nad burkinijem v Tržiču in Trstu do vabila h kamenjanju prešuštnic v mošeji v Birminghamu, od zastrupljene nosečnice do brutalnega skupinskega posilstva v Palermu.

Istega meseca je v kinematografe prišel tudi film Barbie, ki upodablja razliko med utopično sliko matriarhalne družbe ter realnim svetom patriarhata in krivic. Žal ne živimo v svetu roza ogrlic, punčk s petkami in sladkih vijoličnih nekaloričnih bonbonov. Družba, ki nas obkroža (in tega se ženske dobro zavedamo), je patriarhalna družba, kar se ne nanaša le na nerazvite ali totalitarne države tako imenovanega tretjega sveta, ampak tudi na tako imenovani razviti del zemeljske oble. Skrajni primer osebka, ki promovira tako vizijo toksične in mačistične družbe, je ameriško‑britanski kikboksar in vplivnež Andrew Tate. Po prestanem krajšem hišnem priporu ob obsodbi zaradi spolnega nasilja, organiziranega kriminala ter trgovine z ljudmi bo Tate svobodno nadaljeval svoje življenje in naprej širil patriarhalne ideje, ideje o manjvrednosti žensk ter nasilju. Že v svojem prejšnjem prispevku za Perspektive sem govorila o vzgoji in nasilju, ki se ga dotikam tudi tokrat. Tatove objave spremljajo osamljeni in jezni posamezniki, ki se hočeš nočeš srečujejo tudi z nasiljem. S tovrstnim vedenjem, komentarji, novicami je pasivno ali aktivno soočena celotna družba, kar se kasneje odraža v hudih in manj hudih posledicah ter obnašanju in to doživi vrhunec v pojavih, kot so sovražni govor, posilstva, zastrupitve in umori.

Zanimiv eksperiment, izziv, ki so ga uporabniki oziroma uporabnice zagnale na družbenih omrežjih in ga je omenjala prav Michela Murgia v enem izmed svojih govorov, je naslednji: kaj bi storila, če bi bil svet štiriindvajset ur brez moških? Odgovori so bili mogoče banalni, a po drugi strani povsem razumljivi glede na status ženske v sodobni družbi. Nekatere so odgovorile, da bi šle k morju v bikiniju, druge, da bi se sprehodile same v nočnih urah in tretje, da bi se sprehajale z obema slušalkama na ušesih in se ne bi v strahu ozirale, ali jih kdo zasleduje. Vse ženske, ki to berete, razumete občutek negotovosti, osamljenosti, krhkosti, ki jo s sabo prinaša samo dejstvo, da obstajamo kot ženske. Vse ali vsaj mlade poznamo tehniko lažnega klica, slušalk, ki ne predvajajo glasbe, ali ključev, ki jih tesno držimo v pesti, iz katere molijo le železne konice, ki spominjajo na mačje kremplje Marvelovega superjunaka.

Patriarhalna in konservativna družba se izraža tudi z obtoževanjem feminističnih skupin in z uporabo »kvaziterminov«, kot sta nacifeminizem ali turbofeminizem. Te pojave, ki so kot vsi izredni pojavi redki, označujejo za nečastne in v večini primerov uporabljajo te termine v neprimernih okoliščinah, da bi ustvarili nekakšno klimo terorja. Tako so na primer nekateri mediji označili za turbofeministično skupino španskih žensk, ki so se bojevale za sprejetje zakona proti posilstvu. Spet drugi so označili za pretiravanje obsodbo storilca zaradi desetsekundnega otipavanja mladoletnice. Ekstremen primer tega pa je, ko to počnejo same ženske in se tako ustali neki mehanizem notranjega boja.

Prej sem omenjala nasilje kot družbeno stalnico, ki je tako ali drugače del našega vsakdana. K nasilju se vračam, ker bi rada postavila piko, ki je le ena od mnogih v zgodbi boja za ženske pravice in enakopravnost. Piko moramo postaviti, ker čeprav je nasilje izzvano in je instinktiven odgovor na nasilje, to še ne pomeni, da je tudi ustrezen odziv na vprašanje enakopravnosti vseh v družbi.

Prava revolucija bo nastopila le, če bomo složni v idejah in če bomo glasni pri obsojanju vsakršne diskriminacije. Razumeti moramo, kaj nas res ogroža in česa se ne smemo bati, ker je strah večkrat to, kar nas hromi, tako v zasebnem kot v družbenem bivanju.

Ker smo, kot pravi Maya Angelou, enostavno in fenomenalno ženske - in nenazadnje ljudje.