PERSPEKTIVE: Več kot praznik

Pust je pred vrati, čas v letu, ko se vsakdan za nekaj dni obrne na glavo, ko si dovolimo biti glasnejši, bolj barviti, živahni in bolj sproščeni. V zraku je že čutiti pričakovanje sprevodov, glasbe, smeha in ustvarjalnega vrveža, ki se vsako leto znova razleze po naših vaseh in trgih. Mislim, da se boste strinjali, da je prav pust za večino zamejcev najljubši praznik. Tako nestrpno ga pričakujemo in si ga želimo v polnosti doživeti, da si nekateri vzamejo celo dopust, samo da lahko pustujejo po domači vasi. Komu bi se to morda zdelo noro, a v resnici gre le za naraven odziv skupnosti, ki je čvrsto zakoreninjena v tradiciji. Za nas pust ni le praznik, je del naše identitete.

A za tem tednom praznovanja, ki bo kmalu oživilo vasi in mesta s sprevodi, glasbo, smehom, barvitimi kostumi in vozovi, se skrivajo meseci dolgega dela, odrekanja prostemu času in proti koncu tudi številne neprespane ure. Na povorkah se nato razkrije sad vsega tega truda. Društva in vasi stopijo pred občinstvo kot skupine ali z vozovi, vsak s svojo zgodbo, humorjem in pogledom na svet. Kar gledalci vidijo v nekaj minutah, je v resnici plod dolgih zimskih večerov, polnih načrtovanja, dogovarjanja in skupnega ustvarjanja. Vsaka vas se pripravlja po svojih zmožnostih, z lastnim navdihom in idejami. Nekatere zmorejo večje projekte, druge manjše, a prav vse vodi ista želja: biti del praznika in prispevati k njegovemu utripu. Pust ima namreč redko sposobnost, da ljudi združi okoli skupnega cilja. A takšna povezanost ni samoumevna, vsako leto jo je treba graditi znova, z voljo, potrpežljivostjo in pripravljenostjo na sodelovanje.

Ob vsem tem ne gre spregledati izzivov. Treba je priznati, da pogosto slišimo, da primanjkuje novih rok pri delu, da je težje najti ljudi, ki bi bili pripravljeni vlagati svoj čas, energijo in trud v priprave pustnih vozov, kostumov in skupnih plesov. In vendar tudi skoraj vsako leto odmeva znani stavek starejših članov: »To je moje zadnje leto,« pa čeprav zadnjega leta potem skoraj nikoli ni. Vedno se vrnejo, znova zavihajo rokave, v roke vzamejo brusilnike, časopise, čopiče in lepilo in priprave vozov začnejo znova. Zdi se, da obstaja tiha zaveza, da se tradicije ne zapušča; morda zato, ker nam pust in njegova tradicija dajeta občutek domačnosti.

V zadnjih letih smo lahko opazili tudi prilagajanje novim razmeram. Nekatere vasi so začele delati manjše vozove in kupovati obleke, nekatere pa prinašajo drznejše ideje in vse bolj izdelane kostume. Pustne povorke niso le prikaz ustvarjalnosti, temveč so postale tudi ogledalo časa, v katerem živimo. Če le pomislimo, kako vozovi in skupine pogosto na duhovit način komentirajo in uprizarjajo družbene dogodke, politiko ali vsakdanje navade ter nas opominjajo, da ima smeh včasih tudi moč razmisleka. Prav v tej mešanici satire, igrivosti in domišljije se skriva posebna energija pusta, ki je ne smemo pozabiti, niti ob razočaranju, če zmanjka stopnička na odru. Pust je trenutek zabave, sproščenosti in skupnosti. Pomembna ni dobra uvrstitev, temveč pripravljenost sodelovati in ohranjati tradicijo živo. V tem je tudi njegova največja vrednost. Ne v popolnosti, ne v točkah, stopničkah in nagradah, temveč v ljudeh, ki se zberejo, ustvarjajo in vztrajajo.

Posebno poglavje te zgodbe na Goriškem piše društvo Karnival s tridnevnim pustnim praznovanjem v Sovodnjah. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1997 na pobudo štirih kulturnih društev, in sicer Skala iz Gabrij, Sovodnje, Briški grič iz Števerjana in Oton Župančič iz Štandreža. Člani vsako leto združijo moči in s skupno vizijo ustvarijo dogodek, ki presega posameznike. Takšna vztrajnost je vse prej kot samoumevna, še posebej danes, ko že manjša prireditev prinese kopico organizacijskih izzivov, dovoljenj in zapletov. Organizacija zahteva mesece priprav, usklajevanja in prostovoljnega dela. Misliti je treba na program, logistiko, varnost, tehnično podporo in nešteto podrobnosti, ki skupaj ustvarijo praznično vzdušje. Tako večmesečna organizacija postane prostor srečevanja, kjer se prepletajo generacije, izkušnje in ideje. Društvo je dokaz, da tradicija živi predvsem tam, kjer ljudje prevzamejo skupno odgovornost za njeno prihodnost.