PISMA IZ LJUBLJANE: Kako zaznamovati svoj čas in prostor

Tokratne besede želim nameniti razstavi likovnih del (slike, kipi, grafike, ilustracije), ki jih je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril Tone Kralj (1900-1975) in so na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani. Razstavo, ki je na ogled do 4. oktobra, je zasnoval Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer je sicer stalna zbirka del obeh bratov Kralj. Tokratni izbor eksponatov zajema tudi dela, ki jih hrani Narodna galerija in slike, ki jih že dolgo ni bilo mogoče videti. Med njimi predvsem vrhunsko delo Zadnja večerja iz let 1928/1929, za katero je Tone Kralj na mednarodni razstavi sakralne umetnosti v Padovi leta 1932 prejel srebrno medaljo. Nastopal je tudi na razstavah o sakralni umetnosti v Antwerpnu (1930) in Milanu (1931). V okviru moderne umetnosti je šlo za izziv, kako religiozno vsebino prikazati v novi likovni govorici. V tem pogledu sodi Tone Kralj med vrhunske likovne ustvarjalce in ga imamo za pionirja ekspresionizma na Slovenskem, ki se je razvijal po lastni poti, se odmaknil od dunajske dekorativne secesije in v ekspresivnih figurah preko naracije in z večkrat subverzivnim kontekstom poudarjal socialno in moralno vsebino. Ta je bila odkrito družbeno kritična in narodno zavedna. Da je po kvaliteti dosegal evropske standarde priča dejstvo, da je trikrat zapored (v letih 1926, 1928, 1930) nagovoril žirijo, ki so jo sestavljala znana imena (Antonio Maraini, Felice Casorati, Mario Sironi, idr.) in samostojno nastopil na Beneškem bienalu, ko še ni bilo jugoslovanskega paviljona. V okviru tega je Tone Kralj nastopil še enkrat leta 1954. Goran Milovanović je za katalog napisal tehtno besedilo, Tone Kralj: med evropskim modernizmom, sakralno umetnostjo in etiko skupnosti. Vredno ga je prebrati, saj dobro opiše dvojno dinamiko, ki je značilna za ves Kraljev opus: njegova dela na eni strani izražajo duhovno zrenje, kar povzema naslov razstave Vizionarski mistik, kakor ga je imenoval umetnostni zgodovinar France Stele, po drugi strani pa so njegove izrazno močne figure nosilke družbenega, moralnega in slovenskega narodnostnega naboja. Ob arhetipski govorici, s katero vstopa v sfero sakralnega in božjega, sta močno poudarjena kritika takratne ideološke oblasti (fašizem na Primorskem) in skrb za domovino. Na razstavi izstopata sliki Saloma, ki ob Herodu v oblačilu rimskega oblastnika z glavo Janeza Krstnika ponazarja utišani glas narodne besede, in figura Judite, ki se daje kot alegorija kolektivne (narodne) osvoboditve.Tone Kralj se je rodil pri Dobrepolju na Dolenjskem, vendar ga imamo na Primorskem kar za svojega, saj je v težkih letih med prvo in drugo svetovno vojno slikal v mnogih cerkvah na Primorskem, od Katinare pri Trstu, v Brkinih (Prem), na Krasu (Lokev, Avber, Tomaj), na Goriškem, v Posočju in na Višarjah nad Kanalsko dolino. Pet let starejši brat France, tudi sam odličen slikar in kipar, je bil celo kritičen do Tonetovega zavzetega slikanja po primorskih cerkvah in je hudomušno pripomnil, naj raje nastopa na razstavah v tujini. Teme in motivi, s katerimi je na teh poslikavah izražena kritika fašizma in vsakršnega nasilja nad človekom, pa so sami po sebi nekaj izjemnega in tudi v evropskem kontekstu enkratnega. O tem je izčrpno knjigo Tone Kralj in prostor meje (Ljubljana, 2016), ki je pritegnila široko strokovno javnost, napisal Egon Pelikan. Šlo je za duhovno in simbolno označitev narodnega prostora in svojega zgodovinskega časa, z veliko protifašistično angažiranostjo, ki se izraža v religiozni simboliki. Slikar sam je ob priliki rekel, naj ljudem, ki jim je bila odvzeta domača beseda, spregovorijo slike. Posnet je bil tudi dokumentarni film, prvič predvajan leta 2023 v Gledališču Koper, ki ga je mogoče videti na razstavi in na spletu.Na ogled so tudi ilustracije knjig in glasbenih listov, na primer Brede Šček (izšlo v Trstu 1933), sestre duhovnika in poslanca v Rimu Virgilija Ščeka, s katerim je Kralj prijateljeval, kakor z Lojzetom Bratužem, opremil pa je tudi knjige Alojzija Resa, Franceta Bevka, Vinka Vodopivca, Franca Premrla in drugih.Družbena kompleksnost je lahko vrednota, ki bogati svet. Na Primorskem to vemo. Tega očitno ne razumejo v Londonu, kjer so prepovedali priljubljeno risanko Maša in medved, ker da širi rusko propagando.