PO 13. JULIJU: So besede in besede

Veliko, morda vse bo odvisno od besed, ki bodo jutri izrečene. Ki bodo nato zapisane. In bodo šle med ljudi.

Dan po trinajstem juliju 2010 je odgovorni urednik Primorskega dnevnika – novinarski kolega, ki ga danes ni več – zapisal: »Kdor je mislil, da Trst ne zmore velikih dejanj, si je moral ob obračunu včerajšnjega dne premisliti.« Kakšen bo štirinajstega julija 2020 obračun jutrišnjega dne, nam še ni dano vedeti. Zagotovo vemo le, da bomo Slovenci začeli znova vstopati v Narodni dom kot njegovi lastniki, kar bi bil že zadosten razlog za veselje.

Trinajstega julija pred desetimi leti so predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške skupaj stopili do ezulskega spominskega obeležja pred železniško postajo in ravno tako skupaj vstopili v Narodni dom. Besede o spravi in sožitju evropskega tipa med narodi in kulturami so prišli v Trst izgovorit ob devetdeseti obletnici požiga Narodnega doma, kar pritrjuje dejstvu, da je tedanji zločin nad tržaškimi Slovenci izvirni greh, začetek muk dvajsetega stoletja. Zvečer so bili trije predsedniki častni gostje na Velikem trgu, na kraju veličastnega koncerta prijateljstva, ki ga je dirigiral Riccardo Muti. Dan ni imel senc, bil je nabit s prazničnimi občutki.

Jutri, po desetih letih, bo svečano, to že, toda prazničnega je napovedanega malo ali nič. Ker se bosta aktualna predsednika Italije in Slovenije dotaknila nezaceljenih ran. Kar se je na ta račun zgodilo zadnji mesec, od enajstega junija dalje, ko je v prostor padla vest o njunem poklonu v Bazovici, postavlja osnovno vprašanje: s(m)o tukajšnji ljudje pripravljeni na njun korak? S(m)o jima pripravljeni verjeti, da je njuno dejanje simbolno, morda celo »spravno«? Odgovor bomo morali poiskati v besedah, ki jih bosta Sergio Mattarella in Borut Pahor izgovorila. Zato si v imenu tukajšnjih ljudi upamo predsednikoma nameniti poziv, naj bodo njune besede jutri jasne, iskrene, neposredne, nedvoumne, odločne. Ker se bomo morali od štirinajstega julija dalje sklicevati izključno nanje, ko bomo presojali, ali je bil trinajsti julij letošnjega leta zgodovinski dan.

Na njune besede se bomo odslej sklicevali vsakič, ko bomo iskali načine, da se odrešimo vezi preteklosti. Nanje se bomo sklicevali vsak 6. september, ko se bomo s svetim spoštovanjem vračali k spomeniku in štirim belim kamnom na bazovski gmajni. Vsak 15. december, ko bomo romali na kraj usmrtitve petih obsojencev drugega tržaškega procesa. Vsak 10. februar, ko se bodo spominjali žrtev fojb in eksodusa iz Istre. Vsak 3. april na openskem strelišču, kamor bomo šli počastit spomin na 71 ustreljenih talcev.

In vsak 25. april in prvi maj, ko bodo prevladovali osvobajajoči občutki, in od letos dalje vsak 12. junij, ko bomo, ne po lastni volji ne izbiri, znova ujeti v začarani krog bolečega spomina. Besede predsednikov, na katere se bomo odslej sklicevali mi in vsi ti, ki bodo prišli za nami, ga bodo lahko pomagale presekati. Učinke bomo presojali že 10. februarja prihodnjega leta ... Ravno tako bodo pomagale tudi njune nadaljnje poteze. Rab in Gramozna jama nista oddaljena kraja.

Predsednikoma smo pripravljeni verjeti, da njuna jutrišnja dejanja gledajo daleč naprej. Da odpirajo tudi pot rehabilitaciji bazoviških junakov in odstranitvi neresnic na šohtu. Predvsem pa nam ponovno odpirajo vrata Narodnega doma. Pred njim naj bo torej jutri praznik.