PO VOLITVAH: Ssk in DS zdaj v »pat poziciji«

V politiki, kot v življenju, se lahko marsikaj spremeni, nič ni večnega, vse ali skoraj vse je mogoče izboljšati, a tudi poslabšati. To velja tudi za politični vsakdan slovenske manjšine, ki v danih razmerah (razpršena in vse bolj ošibljena »ponudba« levo od leve sredine ter politična odsotnost Slovencev v Gibanju 5 zvezd in t. i. tretjem bloku, da ne govorimo o desni sredini) temelji na Slovenski skupnosti (SSk) in Demokratski stranki (DS).

Takšna je pač realnost. Vprašanje zase so Slovenci, ki se ne udeležujejo volitev, ker jih ne zanima politika ali - tako pravijo - nimajo koga volit.

Soočenje mnenj o deželnem volilnem zakonu, ki ga spremljamo v Primorskem dnevniku, je zanimivo, odnosi med SSk in Slovenci v DS pa so izrazito politično in ne volilno vprašanje. Volilni zakoni se nikoli ne rojevajo le na osnovi številk, temveč so vedno sad političnih izbir. Ko je deželni svet leta 2007 uzakonil možnost povezave med manjšinsko in večjo stranko, je bila to politična izbira, kot je bilo politično dejanje podpora SSk kandidaturi senatorke Tatjane Rojc.

Odnosi med strankama se razlikujejo od kraja do kraja. V Miljah, Dolini in Devinu-Nabrežini stranki sodelujeta, kar ne velja za Repentabor, Zgonik, Doberdob, Sovodnje in Števerjan, Gorica je zgodba zase. Če bi se stranki dogovorili za kandidaturo SSk na listi DS, bi slovenska stranka prvič po vojni ne ostala brez tržaškega svetnika. Evropske volitve pa so itak prevelik zalogaj, da bi vplivale na manjšinske politične dinamike.

Zgodovina odnosov med SSk in Slovenci v DS je zgodba dogovorov, kompromisov, a tudi sporov in razkolov. Dialektika med strankama se je zelo spremenila po koncu t. i. prve italijanske republike, ko se je politika (raz)delila na levosredinski in desnosredinski blok. SSk se je brez oklevanj opredelila za Romana Prodija, v Trstu še prej za Riccarda Illyja.

V Zgoniku, Repentabru in v treh goriških slovenskih občinah bodo prihodnje leto volitve, na katerih je znova pričakovati trenja med strankama. Napeto zna biti zlasti v zgoniški občini, če bo za župana ob podpori SSk res kandidiral Mirko Sardoč.

Demokrati imajo edino slovensko senatorko, SSk edinega slovenskega deželnega svetnika. Neke vrste »pat pozicija«, čeprav ostaja grenkoba, da Valentini Repini ni uspela izvolitev v deželni svet. Slovenski kandidatki DS niso zmanjkali glasovi, pač pa preference, ki jih je sicer dobila zelo veliko, a premalo. Škoda.

Prihodnje leto, kot rečeno, čaka volivce v dvojezičnih občinah zahtevna volilna preizkušnja, napovedane so tudi evropske volitve, na katerih se bo SSk najbrž spet povezala z južnotirolsko stranko SVP.

Demografski trendi ne obetajo nič dobrega, mladi odhajajo v tujino in slovenska identiteta doživlja velike spremembe, ki se zrcalijo v ne ravno spodbudnem stanju slovenskega jezika pri nas. To so resnični problemi, šele nato pridejo volilni zakoni.