POD PREPROGO: Kaj pa človekove pravice?

»Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.« (1. člen)

»Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, zapisanih v tej deklaraciji, brez vsakršnega razlikovanja, zlasti glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino.Poleg tega ni dopustno nikakršno razlikovanje na podlagi politične ali pravne ureditve ali mednarodnega položaja dežele ali ozemlja, ki mu kdo pripada, pa naj bo to ozemlje neodvisno, pod skrbništvom, brez samouprave ali kakorkoli omejeno v svoji suverenosti.« (2. člen)

Tako se glasita prva dva od 30 členov Splošne deklaracije človekovih pravic, ki so jo sprejeli Združeni narodi v Parizu 10. decembra 1948. Grozote druge svetovne vojne so bile še svež spomin. V preambuli so izpostavili, da deklaracijo sprejemajo, »ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, ki so pretresla zavest človeštva« in »ker je nujno potrebno človekove pravice zavarovati z vladavino prava, da se človek v skrajni sili ne bi bil prisiljen zateči k uporu zoper tiranijo in zatiranje«. Priznanje neodtujljivih pravic vseh članov človeške družine so postavili za temelj svobode, pravičnosti in miru v svetu.

Jutri, 10. decembra, naj bi praznovali 75 let deklaracije, ki naj bi po namenih pobudnikov odprla novo poglavje v zgodovini človeštva. Ni razlogov za praznovanje. Človekove pravice so teptane povsod po svetu. Vprašajte pripadnike skorajda vsake manjšinske skupnosti, ki so v večji ali manjši meri neenakopravni. Vprašajte domorodce v Kanadi in ZDA, Ujgure na Kitajskem ali Tibetance, muslimane in sikhe v Indiji, Rohinge v Mjanmaru, vprašajte Ukrajince, ki jih obstreljujejo Rusi, ali Ruse v Donbasu, ki jih obstreljujejo Ukrajinci. Vprašajte ženske v Iranu in Savdski Arabiji, vprašajte po štirih državah razpršene Kurde. Pa Afričane v vsaki od petdesetih držav, kot so jih zarisali evropski kolonialisti in odprli pot stoterim plemenskim in verskim vojnam, predvsem pa izkoriščevalski dominaciji, ki se še nadaljuje, le z drugačnimi prijemi: grabežem zemlje, mednarodnim dolgom in morilsko pomočjo Mednarodnega denarnega sklada.

Nikar pa ne sprašujte Palestincev. Ker oni niso ljudje. »Zemlja brez naroda za narod brez zemlje,» je bilo geslo judovskih kolonialistov, ki so z denarjem in terorjem osvajali Palestino za časa britanske mandatarske uprave. Antisemitska Evropa je rade volje podprla sionizem, ker sožitja z judovskim narodom ni hotela na lastnih tleh. Menda ni naključje, da so danes največji zagovorniki izraelske genocidne politike potomci tiste evropske desnice, ki je proizvedla rasne zakone in krematorijske peči. Dve muhi na en mah: znebili so se nadležnih Judov, ki jih je v Evropi ostalo le za vzorec, in si na z nafto prepojenem Bližnjem vzhodu zagotovili kolonialno postojanko v interesu najprej britanskega in kasneje ameriškega imperija.

Jude moramo spoštovati, ker so ljudje. Nič več in nič manj kot vsakdo drug. Dolgujemo jim največje sočutje zaradi grozovitih zločinov, ki so jih nad njimi zagrešili najprej krščanska Evropa in nato izrojeni evropski nacionalizmi. Niso pa pretekle grozote opravičilo za nove. Izrojeni sionizem si pere vest tako kot vsi kolonializmi: zanika človeškost domorodcev. Odtod režim apartheida v Izraelu in na ilegalno zasedenih ozemljih, odtod teptanje stoterih resolucij ZN, četrte Ženevske konvencije o pravicah civilistov na zasedenih ozemljih in vsakega od 30 členov Deklaracije o človekovih pravicah. Odtod vojni zločini v Gazi, masaker otrok, žensk in sramotenje zajetih moških v spodnjicah. Ker »so živali in bomo z njimi ravnali kot z živalmi« (obrambni minister Joav Gallant), »ker je to spopad med civilizacijo in džunglo« (premier Benjamin Netanjahu), »borili se bomo, dokler jim ne zlomimo hrbtenice« (predsednik Izraela Jicak Herzog). Dehumanizacija drugega je spočela Hamas. Nasilje, ki rojeva nasilje v spirali brez izhoda, v katero sta ujeta oba naroda. Edini izhod je v tem, da v drugem prepoznaš sočloveka, njegovo dostojanstvo in pravico vsakega naroda do samoodločbe. To je že 75 let preslišan nauk Deklaracije o človekovih pravicah.