POMISLEKI: Besede, besede, besede

Besede letijo po svetu v člankih, v radijskih oddajah, na televizijskih zaslonih, še več na pametnih telefonih, ki počasi odganjajo časnike, televizije. Še včeraj popolnoma novi mediji se umikajo vedno novim iznajdbam. Spreminja se tehnologija, vsebina pa pravzaprav ne. Besede, ki dirkajo naokrog, pač še naprej prikrivajo, kar se dogaja. Ne mi navadni smrtniki, ne mednarodne organizacije, ki jih je svet nekoč postavil na noge, da bi skrbele za mir, ne zmoremo storiti nič prelomnega, da bi se kaj spremenilo.

Združeni narodi, ustanovljeni po drugi vojni, da bi preprečili nove vojne, so karikatura samih sebe. Pet stalnih članic blokira vsakršno razumno odločitev, enkrat ena, drugič druga prepreči, da bi se svet o čemer koli poenotil. Resolucije so zbirka besed, plod kompromisov, ki nikogar ne zavezujejo. Obdobje, ko je lahko organizacija, kakor so jo postavili na noge zmagovalci prejšnje velike vojne, je mimo, OZN izgublja pomen.

Razmerje moči se je spremenilo, dogovori o dogovarjanju so še težji kot prej. Kakor koli se obrnemo, pa naposled ugotovimo, da so Združeni narodi še vedno edina možnost dogovarjanja. Pa naj bo še tako težavno, pa naj aparat svetovne organizacije še toliko stane. Zdaj se dogaja, da eni plačujejo stroške, drugi pa odločajo, ko dvigajo roke za take in drugačne resolucije. Tudi kolonializem spreminja barve.

O besedah, ki letijo naokoli, medtem ko svet na sto koncih krvavi, sem začel razmišljati, ko sem od daleč spremljal varnostno konferenco v münchenskem hotelu Bayerischer Hof. Že šestdesetič so se tam zbrali državniki in strokovnjaki, da bi pretresli in premleli dogajanje po svetu, seštevali tveganja za varnost in mir. Bilo je zanimivo, morda celo koristno, če ne drugi, so vsaj Bavarci kaj imeli od tega, tako kot imajo Švicarji v Davosu, ko se na zimo tam zberejo taisti državniki, ob njih pa še podjetniki in premnogi mešalci megle, ki vsi skupaj odločajo, vsaj mislijo tako, o gmotnem stanju planeta.

Ko se je začela in potem tudi končala konferenca v Münchnu, je bil (in je še) svet tako zelo razklan, kot že dolgo ni bil po drugi vojni. Grozljivo je, da se vojna v Ukrajini nikakor noče končati, obračun s Palestinci v Gazi pa se spreminja v genocid. Nič dosti drugače ni kot med drugo vojno, ko so Nemci (in njihovi tedanji priskledniki) ravnali z Judi, kakor Izrael ravna s Palestinci.

Zaradi ruskega obračuna z Ukrajinci so se spremenili odnosi po vsem svetu, nič ni več tako, kot je bilo pred vdorom ruskih tankov v Ukrajino. Potem se je dogajalo sto stvari, tudi domnevna blokada ruskega gospodarstva, zdaj pa lahko z grozo ugotavljamo, da Ukrajinci ne bodo več gospodarili z ozemlji na svojem vzhodu, pa naj zahod za tako imenovano ukrajinsko vojno nameni še toliko milijard dolarjev in evrov. Ko je Moskva pred desetletjem zase vzela polotok Krim, smo mislili, da bo potem mir, nihče ni ničesar storil.

Ruski car, ki je sklenil ostati na prestolu, dokler bo živ, je dal vsemu svetu v brk ubiti svojega najbolj vplivnega nasprotnika Alekseja Navalnega prav med münchensko konferenco. Čisto vseeno mu je, kaj si o tem misli ves svet. Besede o zločinu so letele na vse strani, zgodilo se ni nič.

Tudi strahotno trpljenje Palestincev v Gazi opazujemo od daleč. Strašansko sočutni smo, nihče pa ničesar ne stori. Naša Evropska unija še naprej trguje z Izraelom, en del se še dandanes počuti krivega, ker je med drugo vojno pobil na milijone Judov, drugi del se dela pravičniškega in si stežka dopove, da je bil napad Hamasa na Izrael v okolici Gaze oktobra grozen zločin, maščevanje Benjamina Netanjahuja pa je še hujši. Hitler je šel nekoč v dokončen obračun z Judi, Netanjahu gre zdaj v dokončen obračun s Palestinci. Koliko lažje in pravičnejše bi bilo, če bi Jude po drugi vojni naselili na Bavarskem, kakor so sprva načrtovali! Tako pa so Palestinci ostali brez domov, večni begunci.

O vsem tem je bilo največ govora v münchenskem hotelu Bayerischer Hof, kjer se je trlo državnikov, politikov, strokovnjakov, novinarjev. Zgodilo se je pred komaj nekaj dnevi, pa je že odromalo v pozabo. Včasih je veljalo, da se mora črnilo posušiti, preden pozabiš, zdaj tudi črnila ni več. Evropa razmišlja o svojih evropskih volitvah, Amerika o svojih predsedniških. Bolj kot smrt v Gazi nas skrbi, ker je dražji prevoz z enega konca sveta na drugega.