Sreda, 24 april 2024
Iskanje

POMISLEKI: Čile se lahko ponovi kjerkoli

Čile |
14. sep. 2023 | 7:00
    Dark Theme

    Ondan me je prišel obiskat prijatelj Nacho. Čisto na kratko, za kosilce in klepet. Pol stoletja bo kmalu minilo, odkar prijateljujeva, v Mehiko se je zatekel, ko je bil udar v njegovi rodni Argentini. Veliko Argentincev se je takrat razteplo po svetu, nikoli se niso vrnili domov. Vsakih nekaj let se srečava, poklepetava, prejšnja leta je prihajal k nam domov (takrat v Rimu) tudi za teden ali dva. Enkrat se je lotil svojih spominov na mladost, v zvezek mi je zapisal marsikaj, od svojega rodovnika do zgodbe o tem, kako so si latinskoameriški intelektualci, vsi po vrsti potomci Evropejcev, migranti, prebežniki, postlali v novem svetu. Uspeli so, potem so si znali pomagati med seboj. Sorodniki še posebej. Nacho je skočil na pomoč svojemu ne najbolj bližnjemu, pa vendar sorodniku, tudi somišljeniku Salvadorju Allendeju, ko se je podal v predsedniško tekmo in ko je prevzel oblast. Predsednik je rabil zanesljive sodelavce, poklical je svoje ljudi, vsi povabljeni so prišli. Nacha je rabil, ker so bili v Argentini, pa tudi drugod, otroci nove aristokracije šolani pri jezuitih, potem so postali pravniki, za češnjo na tortici so jih poslali še na ameriško vojaško akademijo v cono Panamskega prekopa. Za svetovalce jih je rabil Allende in za pomoč pri tem in onem, ko je prevzel oblast in so mu zelo hitro začeli streči po življenju.

    V prijetni senci pri Čadu pod Rožnikom smo sedeli z Nachom in se spominjali Allendeja. Pol stoletja je minilo, odkar so mu bombardirali predsedniško palačo. Zgodbe o prehodu v bolj demokratično družbo, bolj socialno občutljivo, socialistično po Allendejevo, je bilo konec. Zelo podobno kot Dubčkovega poskusa na Češkoslovaškem pet let prej. Bil je čas hladne vojne, ne ena ne druga stran, ne sovjetska ne ameriška, nista dovolila dejanj, ki bi lahko zamajala razmerje sil, kakor sta ga Washington in Moskva začrtala vsak na svoji strani. Še pet let pozneje se je zgodila zgodba Alda Mora, ki ni bila daleč od Allendejeve in Dubčkove.

    Nachu smo razložili, da se prav te dni spominjamo tudi štirih slovenskih junakov, prvih žrtev fašizma, ustreljenih na bazovski gmajni, Italija jih ima še dandanes za teroriste. Pa žrtev fašističnega taborišča na Rabu se spominjamo, osemdeset let je minilo od kapitulacije, pa se Rim še vedno noče pokloniti spominu tisočev.

    Spomin na Allendeja je v svetovnem merilu bolj živ kot na nekatere druge podobne krvave zgodbe. Fašistična diktatura generala Augusta Pinocheta je trajala sedemnajst let, skoraj toliko kot Mussolinijeva v Italiji. Dobrih 40 tisoč je bilo žrtev, med prvimi poet in pevec Victor Jara, na stadionu pred množico ujetih in zaprtih Allendejevih privržencev so mu najprej odsekali roke, da ne bi mogel brenkati na kitaro. Čilska inteligenca je bežala na tuje, 200 tisoč jih je poiskalo zavetišče v Mehiki, na Kubi, tudi v Italiji in Nemčiji, povečini se niso več vrnili. Tri leta po padcu Salvadorja Allendeja se je podoben udar zgodil v sosednji Argentini, tam je bilo vsaj toliko krvavo in surovo, pa malo prej v Boliviji, general Banzer ni bil nič bolj nežen od Pinocheta. V Boliviji so ujeli in ubili Argentinca Ernesta Che Guevaro že tistega leta, ko so Rusi vrgli Aleksandra Dubčka in si podjarmili Češkoslovaško.

    Kje smo danes? Je krvavi udar proti Allendeju lahko razumeti samo kot daljni spomin? Ne, sploh ne, smo z Nachom ugotavljali v prijetni senci pod Rožnikom. Hladna vojna se je v novi verziji, ki ni nič manj nevarna od prve, že začela, najkasneje v trenutku, ko so Rusi vkorakali v Ukrajino. V Čilu je družba vsaj tako razdeljena kot pred pol stoletja, ta trenutek vlada zmerna levica, ne ve se, kdo lahko vskoči jutri. V sosednji Argentini se prav lahko zgodi, da se na naslednjih volitvah zavihti na oblast najbolj nevarni izmed skrajno desnih povzpetnikov Javier Milei, 52-letni občudovalec Donalda Trumpa in Jaira Bolsonara. Ankete mu kažejo najbolje med vsemi.

    Bolj kot daljnih kandidatov za samodržce se velja v Evropi bati zase, za svojo usodo. Če se nočeš spomniti Raba in bazoviških junakov, če se postaviš na Putinovo stran v drami ukrajinskega naroda, če slaviš kolaboracijo, nisi daleč od nevarnosti, da po tebi pljuskne val, podoben tistemu, ki je odnesel Allendeja in Dubčka, ugonobil Mora, razgnal Čilence, Argentince in Bolivijce po vsem svetu.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani