Prijava
Dark Theme
Včasih je veljalo, da je mafija doma samo na Apeninskem polotoku, postavljali smo jo na Sicilijo, filmske zgodbe so bile napisane na sicilske razmere in tudi snemali so velikokrat tam. Potem so se obzorja širila, zgodbe so se selile v Ameriko, pa so nastopajoči še vedno govorili s sicilskim ali vsaj italijanskim naglasom. Mamila in njihova velikanska potrošnja na severu Amerike in v Evropi pa so storila, da je vsem postajalo jasno, kako ne gre samo za Italijo, Kalabrijo in Sicilijo, kvečjemu še za Neapelj, ampak za ves svet. Kar se ta čas dogaja v Južni Ameriki, čisto pri ekvatorju, kjer se srečujeta sever in jug zemeljske oble, pa presega vse dosedanje predstave o mafijah, mamilih, o velikih poslih. Sprožajo se vprašanja, kdo vse lahko stoji za tako obsežnimi trgovskimi mrežami, kdo bo na koncu največ zaslužil in kdo vse bo plačal ceno razkrajanja reda, miru, celih držav.
Ko sem se prvič potepal po tistih krajih (pred nekaj desetletji je bilo prvič, ne pa zadnjič), se mi ni sanjalo, da bi v tisti čudoviti in za latinskoameriške razmere majhni državi (nekaj manjša je od Italije, pa komaj 18 milijonov ljudi živi tam) lahko nekoč vse skupaj razpade na prafaktorje. Trije svetovi so združeni v Ekvadorju. Andski, visoko v hribih, kjer je tudi prestolnica Quito, pacifiški, kjer je gospodarska prestolnica Guayaquil, pa amazonski, kjer je malo ljudi, pa veliko nafte. V vsakem delu živi drugačno prvotno prebivalstvo, visoko v hribih staroselci, ki so jih Španci krstili za Indijance, ob obali mešanica vsega, z veliko potomci nekdanjih sužnjev iz Afrike zraven, v amazonskem delu staroselci, ki nimajo sorodstvenih vezi s tistimi v Andih. Celo v Guayaquilu, kjer je vedno po malem vrelo, si lahko hodil po ulici. Lepa, razmeroma mirna dežela je bila Ekvador.
Vse tole omenjam zato, ker so novinarska poročila iz Ekvadorja, ki leži na ekvatorju, tako pretresljiva, da z mojimi spomini na prva potovanja tja nimajo prav nobene zveze več. Ekvador se razkraja od znotraj, vse je prežeto z denarjem, kriminalom, mamili. Ko se denar od mamil zažre v vsako poro, je sila težko karkoli premakniti brez veliko nasilja. S hudimi posledicami za vse.
Vrelo je že zelo dolgo, pa nihče ni hotel stvari poimenovati s pravim imenom. Politiki so se menjavali na oblasti, novi so vedno za vse krivili predhodnike, tako so tekla leta. Zmerjali so se z levimi ali z desnimi, svet jih je ocenjeval po domnevni naprednosti ali domnevnem nazadnjaštvu, v resnici pa so bile vse strukture vedno bolj prežete z denarjem od mamilarskih združb. Mehiški karteli imajo sedeže v ekvadorskih zaporih, tam so najbolj varni, kolumbijski so preselili glavne štabe na ekvadorsko stran, potem ko je bil v Havani sklenjen sporazum med Bogoto in gverilsko organizacijo FARC, ki je nadzorovala velik del proizvodnje in prometa z mamili. Zadnje čase so močni in glasni tisti mamilarji, ki jim pravijo, da so »z zahodnega Balkana«. Ti so menda po grobosti in norosti primerljivi z mehiškimi karteli.
Zares počilo je zadnje dni, zadnje tedne, ko si je neuk, mlad in zagnan politik, 36-letni predsednik republike Daniel Noboa iz izjemno bogate družine bananskih milijonarjev ob prihodu na oblast upal zagroziti, da bo naredil red. Ne vemo, ali je bil preveč zelen za resno presojo razmer, ali pa se je počutil tako močnega, da si je upal razglasiti vojno proti mamilarjem. Takrat se je izkazalo, da mamilarji obvladujejo ulice, zapore, pristanišča, vso trgovino.
Guayaquil in druga velika pristanišča ob Pacifiku so že precej dolgo vozlišče mamilarskih poslov, več kot tretjina vseh svetovnih mamil, zlasti kokaina, se natovarja ali pretovarja ob ekvadorski obali. Ekvador je tudi svetovno središče proizvodnje banan. Mamila in banane potujejo skupaj, včasih jih v Evropi in na severu Amerike odkrijejo, največkrat menda ne. Tudi iz italijanskih in slovenskih pristanišč občasno poročajo o odkritjih velikih pošiljk iz Ekvadorja.
V spopadih mamilarskih band je bilo lani ubitih skoraj osem tisoč ljudi, sedemkrat več kot pred petimi leti. Ko so prejšnji teden mamilarji vdrli v televizijski studio in tam v živo ustrahovali sodelujoče, je tudi širša publika lahko ugotovila, kako zelo zares gre vse skupaj. Potem je Noboa razglasil vojno. Proti mamilarjem je poslal vojsko. Pobijanje se širi. Kako se bo razpletlo, ne vemo.
