POMISLEKI: Ko ni sladkorja, tudi ruma ni več

Pred pol stoletja, ko sem začel delati po Latinski Ameriki, so bili časi popolnoma drugačni. Ernesta Guevare mlajšega, rekli so mu El Che, res ni bilo več, severni Američani so ga ubili v Boliviji, kamor je šel delat revolucijo v Andih, ostali pa so nekateri njegovi veliki podvigi. Predvsem monokultura sladkornega trsa je bila zmagovita, pa tudi mangovih dreves ni bilo več v prestolnici in okrog Havane, dal jih je posekati, da bi naredil velike nasade kave. Kar ob morju, saj Argentinec iz bogate družine, ki je kavo poznal samo kot pijačo, kakor večina ljudi na zemeljski obli, pač ni vedel, da dobra kava raste v hribih, ne pri morju. Od tistih načrtovanih kavnih nasadov ni ostalo nič, mangovih dreves pa tudi ni več.

O teh stvareh mi je največ pripovedoval Ernesto Guevara starejši, Chejev oče, ki je stanoval prav blizu nas v havanski občini Playa, kraju rečejo Miramar in je najlepši del Havane. Prijazen gospod je bil starejši Guevara, tudi razgledan je bil.

Ko je El Che ministroval kubanskemu gospodarstvu, je bila ofenziva za največjo proizvodnjo sladkorja v svetovnem merilu v največjem zagonu, argentinski junak z ameriških fotografij, ki jih na majnicah še vedno prodajajo tudi severni Američani, je gol do pasu z mačeto v roki vodil brigade sekačev. Zafra, kakor pravijo sečnji sladkornega trsa, ki že dolgo ni več ročno delo (zdaj najprej požgejo polja sladkornega trsa, potem sekajo strojno), je bila zmagovito obdobje vsakega leta. El Che si je zamislil, da bodo presegli deset milijonov ton. Ni mu čisto uspelo, vseeno pa so presegli 8,5 milijona ton, o čem podobnem bi prej lahko samo sanjali, zdaj si niti sanjati ne upajo.

Dandanes, dobrih šest desetletij po zmagovitem pohodu na rekordnih deset milijonov ton, pol stoletja po ustaljenih rekordnih letinah, ko so sladkor izvažali na vse strani sveta (Sovjetska zveza ga je kupovala po trikratni ali včasih celo štirikratni ceni sladkorja na svetovnem trgu), je vse drugače. Velikanskih plantaž že dolgo ni. Samo starejše generacije se jih spomnijo.

Ko so Rusi odšli, tega je že več kot tri desetletja, so Fidelovi ekonomisti hitro spoznali, da se sladkorni trs ne izplača. Nihče več ni plačal trikratne cene za proizvod, ki je imel na svetovni borzi nihajoče cene. Odkrili so tudi, da so sladkorni mlini, ki so stali v središčih plantaž, predragi, če je treba nafto plačevati po tržni ceni. Rusi je niso več pošiljali po sindikalnih cenah. Vsi mlini so bili zastareli, iz španskih in ameriški časov so bili, porabili so več nafte, kakor so pridelali sladkorja, so ugotavljali ekonomisti v Palači Revolucije. Pa so jih zaprli, odpravili.

Da so zagrešili usodno napako, so se zavedeli, ko je na podeželju zmanjkovalo elektrike. Vsak mlin je bil tudi namreč tudi lokalna elektrarna. Nafto so potem začeli zastonj ali po simbolični ceni dobivati od Chávezove Venezuele, pa to ni moglo trajati dolgo, severni Američani so poskrbeli, da je veselje kratko trajalo. Takrat so se začeli električni mrki, sprva kratki, pozneje po pol dneva in več. Tako je še danes. Na boljšem so samo turistični centri, kjer je najti tudi hrano, kakor je običajni Kubanci ne poznajo.

Predlanskim, v hudi letini, ki je veljala za najslabšo v zgodovini, so pridelali samo še 350 tisoč ton sladkorja. Bilo je alarmantno, tuje firme, ki so vložile v tovarne ruma, so bile nezadovoljne. Tudi v proizvodnji ruma, edinega res uspešnega izvoznega artikla, so morali poskrbeti za modernizacijo. Kar so v starih tovarnah ruma opreme pustili Američani, ki so odšli že konec petdesetih, ni zdržalo konkurence tujih firm. Povabili so Britance, Francoze, Norvežane, poskrbeli so za moderno opremo in si zagotovili trg. Britanska firma Diageo, norveška Island Rum in francoski firmi Pernod in Louis Vuiton Moët Henessy so si razdelile kubanske blagovne znamke Ron Santiago, Black Tears, Havana Club in Eminente. Iz zastarelih so naredili imenitne moderne tovarne, pripeljale so najnovejšo opremo.

Od Kubancev vlagatelji pričakujejo, da bodo poskrbeli za dovolj velike količine sladkorja. Prav tu pa se je je letos dokončno zataknilo. Samo med vojno za neodvisnost konec devetnajstega stoletja je proizvodnja sladkorja padla pod 300 tisoč ton. Letos je padla na polovico zgodovinsko najslabše predlanske letine.