POMISLEKI: Lani ogenj, letos voda

Dolgo sem bil prepričan, da ujme prizadenejo samo druge, daleč nekje, ne pri nas, v idilični deželici med Alpami, Jadranom in Panonijo. Kakšno neurje nas je že doletelo, tudi kakšna povodenj, pred tremi desetletji je Savinja temeljito rušila po Zgornji Savinjski dolini, pa se je vse nekako uredilo, skupaj smo stopili, drug drugemu pomagali, pa je šlo. Razdejanje je bilo vendarle omejeno na manjše področje, ni zajelo vse dežele.

Pri nas na Slovenskem niso doma hude, ubijalske suše, kakršne vidiš po Afriki. Pri nas niso običajna neurja, kakor smo jih doživljali, ko so po Karibih divjali orkani ali malo bolj na severu tornadi. Pri nas vsaj v mojem času ni bilo vojn kakor marsikje po svetu, tudi blizu nas. Tista, ki nas je doletela, ko smo se pred dobrimi tremi desetletji osamosvajali, je bila kratka, zgodovinska in junaška, k sreči pa je terjala manj žrtev, kakor bi jih prometne nesreče, če takrat ne bi bil ustavljen promet. Pa še o tej vojni se ne znamo dogovoriti, kdo je kriv in kdo zaslužen. Če ne bi bili vsi ali skoraj vsi za to, da smo, kjer smo, je ne bi dobili, povsem odveč je, da se še zdaj prepiramo, kdo je dandanes najbolj zaslužen, kdo je narodni heroj in svetnik.

Skoraj prepričan sem bil, da se mojemu domačemu kraju v raju tako rekoč nič zelo hudega ne more zgoditi, razen tega, da je moja dežela poseljena z nami, Slovenci. To je dovolj velik problem že samo po sebi. Dovolj se prepiramo, da nasprotnikov ali celo sovražnikov sploh ne rabimo. Kadar je res hudo, pa si vseeno pomagamo.

Huda ura se nas je lotila lani na Krasu s požari, kakor jih na našem koncu sveta nismo poznali, letos pa nas je ujma udarila vsepovsod, od zahoda do vzhoda in od severa do juga. Moja stara prepričanja so se postavila na glavo. Več tisoč hektarov gozda je zajel požar, ki je uničil dobršen del kraških gmajn, marsikje so rastje že obnovili ali pa si je narava tudi sama pomagala. Povodnji ta čas puščajo tolikšno opustošenje, da ga ne bo mogoče popraviti čez noč, tudi ne v enem letu ali desetletju, preveč ljudi je ostalo brez vsega.

Kar se dogaja te dni po vsej Sloveniji, je vsaj v naših očeh že dogajanje bibličnih razsežnosti. Toliko hudega ne doživi vsak narod, vsaka deželica. O naši niti sami sebi nočemo priznati, da je majhna, neznatna, velika toliko kot malo večja četrt kakšnega velemesta. Voda je odnašala vse pred seboj, hiše so se rušile v vodo, kakor če bi bile igrače, voda je nosila avtomobile in kontejnerje, stroje iz tovarn in pohištvo iz stanovanjskih hiš. Električne vode bodo morali spet postavljati marsikje, veliko krajev je brez elektrike, ceste graditi na novo. Strokovnjaki omenjajo, da se morda spreminjajo rečne struge. O tem bodo lahko sodili, ko se bodo vode umaknile in bo mogoče priti do krajev, ki so še vedno odrezani od sveta.

Ko se je začelo in smo dogajanje spremljali po radiu, se je zdelo, da je najhuje v Selški in Poljanski dolini, v Škofji Loki, v Medvodah. Pa v Kamniku, ki ga je z vsem imetjem stanovalcev odnašalo po Kamniški Bistrici proti jugu in vzhodu. Tudi Komendo in Mengeš, dober streljaj od Ljubljane, je Pšata, ki se zdi potok, kadar ni povodnji in neurij, nosila na vse strani. Skupaj z vsem, kar so ljudje tam premogli. Pa se je na gorenjskem koncu samo začelo, že v naslednjem trenutku je postalo jasno, da je v Zgornji Savinjski dolini še huje, na Koroškem morda še malo bolj. Potem je zalilo še Prekmurje. Pa prenekateri del Ljubljane in okolice tudi.

Kar naenkrat smo odkrili, da v tako majhni deželi, kakor je naša, ne moreš nikamor. Ne na jug, ne na sever in ne kam drugam. Ko se proti tebi zaroti narava, ugotoviš, da iz Ljubljane ne moreš niti do Litije, tudi na Štajersko ne, proti Polhovemu Gradcu sploh ne, v Idrijo in Cerkno niti slučajno.

Ko sem kot novinar pisal o naravnih nesrečah drugod, je bilo precej drugače, četudi sem marsikatero tudi sam doživel. Ko se ujme dogajajo doma, tvojim ljudem, znancem, prijateljem, sosedom, je občutek precej drugačen. Bojim se, da nas je ujma preteklih dni kar nekako zaustavila. V prihodnje se bomo ukvarjali z reševanjem ljudi, ki so izgubili vse, s postavljanjem na noge tovarn, ki jih ni več, z obnovo kmetij, kjer je voda odnesla vse, ne samo letošnje letine, tudi živino. Misel na prihodnost bo počakala ob strani.