Petek, 14 junij 2024
Iskanje

POMISLEKI: Nikoli konec gorja v Sveti deželi

Izrael |
30. maj. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Ne vem, ali bom šel še kdaj v Palestino. Pravzaprav ne vem, ali bo Palestina sploh še obstojala, ko se mi morda nasmehne priložnost za še en potep po Sveti deželi. Po eni strani je zavita v tančice mistike, kot domovina vseh treh edinih in edinstvenih bogov, judovskega, krščanskega in muslimanskega. Po drugi je prizorišče nenehnih tragedij. Kdo ve, morda prav zaradi tistih treh bogov, ki so vsak zase eden in edini, lahko tudi v trojni podobi, vendar eden. Eden proti drugemu.

    V resnici vse sedanje dogajanje na Jutrovem nima kaj dosti opraviti z bogovi. Benjamin Netanjahu, ki kroji usodo ta trenutek, bi bil lahko jud, kristjan ali pa tudi islamski imam. Verjetno bi v vsakem primeru enako neizprosno iskal možnosti za obstanek na prestolu, pa naj stane, kolikor stane. Vsakokrat se vrne, tudi kadar izgubi volitve, tudi ko mu grozi ječa zaradi korupcije ali že česa.

    Pa kakopak Netanjahu ni in ne more biti edini tvorec sedanje tragedije. Tudi nora teroristična akcija Hamasa, ki se zdi Netanjahujev bratranec, sedmega oktobra lani ni bila prvi, edini in najhujši sprožilec sedanje tragedije, tudi zadnji ne. Dve strani iste medalje sta Hamas in Netanjahu, oba pa sta nagnita sadeža političnih računic. Ne samo današnjih, tudi tistih v stoletjih in tisočletjih.

    Imel sem srečo, da sem po Sveti deželi hodil v kar primerni družbi in zelo dobri organizaciji, poskrbljeno je bilo tudi za našo varnost. Spremljal sem tedanjega papeža Janeza Pavla II., ko se je podal na prvi uradni obisk v Jeruzalem. Tudi povsod drugod po deželi Palestini, kamor so mu dovolil Izraelci. Po drugi vojni so gospodarji vse Palestine, najprej samo majhnega dela, potem vedno večje pogače, naposled vsega.

    Nihče jih ni ustavil, ko so z vojnami proti vedno med seboj sprtimi Arabci širili ozemlje. Tudi tedaj ne, ko so začeli graditi obzidja sredi palestinskih vasi, za obzidji so zrasla naselja, utrjena in zastražena. Svet se je sprva čudil, kako pridni so judovski priseljenci, vse je zeleno, prej pa je bilo vse suho. Seveda, Palestinci niso imeli dostopa do vode, gospodarji so si vodo z vojno zagotovili z Golanske planote. Zase, samo zase.

    Vseh tisočletij tragedije ni mogoče pretresti v nekaj vrsticah, tudi zadnje obdobje komaj. Če bi Jude po tragediji, ki so jim jo namenili Nemci v dvajsetem stoletju, res naselili in jim dodelili državo kje na Bavarskem, kakor so bili že narisani načrti, bi se morda stvari obračale drugače. Ker ni bilo tako, so Palestinci, prastari naseljenci tistih krajev, izgubili svoje domove, svojo zemljo, potisnili so jih v begunska taborišča. Cela Gaza je v resnici že od začetka eno samo veliko begunsko taborišče. Tega se kar nočemo spomniti, ko govorimo o Palestincih, o Fatahu, ki je malo potonil, ko je nasilne smrti, zastrupljen umrl Jaser Arafat, pa o Hamasu, ki je bil plod mednarodnih spletk in pritiskov za volitve v Palestini, namenjene so bile uničenju premočnega Fataha.

    S papežem Wojtylo smo bili tistikrat tudi v hiši, kjer se zadnje večerje spominjajo vsaka po svoje vse vere, vsaka v svojem nadstropju iste hiše. Pa v Betlehemu, kjer je moral Janez Pavel II. za trenutek utihniti, svojo molitev je nadaljeval, ko je utihnila molitev z minareta. Takrat je, tudi zaradi Wojtylove mirovne akcije, nekako vzklilo upanje, da se morda še najde kakšno rešitev, možnost, da Palestinci dobijo svojo državo. Tako so jim jo obetali, ko so tam po volji svetovne skupnosti naselili Jude. Po jeruzalemskih ulicah in trgovinah je največ slišati ruščino, ukrajinščino in poljščino.

    Ko je papež maševal po različnih koncih Palestine, se je vsakokrat zbralo kar veliko kristjanov. Palestincev seveda, drugih kristjanov tam ni. Zdelo se je, da bo nekega dne kaj bolj v nekdaj Sveti deželi, kjer so pobijali Turki in Arabci, krščanski križarji in vse vojske, ki so kdaj zašle tja, Palestinci so jo vsakokrat dobili po grbi. Pa ni bilo in tudi zdaj ni. Zdaj je morda še huje kot kdaj prej. Pokol, zažig beguncev v šotorskem naselju v Gazi, je ta teden morda le malo potrkal na vest politikov, ki sta jim mar dobiček in oblast. Celo Netanjahu se je nerodno opravičeval, da je šlo za tragično napako.

    Slovenija se menda ta čas odloča o priznanju Palestine kot države. Vsaj simbolno bi svet to res lahko storil.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani