Ponedeljek, 22 april 2024
Iskanje

POMISLEKI: Tudi papeži pišejo knjige, vsak po svoje

22. mar. 2024 | 8:00
    Dark Theme

    Pred leti, takrat je v Vatikanu še vladal poljski papež Wojtyla, me je Celjska Mohorjeva družba pregovorila, da sem se, kolikor je bilo mogoče na hitro, lotil prevoda njegove zadnje knjige. Spomin in istovetnost je bil njen naslov. Zahtevno čtivo, kar težko za prevajanje, za laično branje gotovo še bolj. Vsaj za običajnega bralca, ki ga zanima papeževa zgodba, zgodovina človeka, ki je bil po svoje zanimiv, saj je prišel z druge strani »železne zavese«, rušil je berlinski zid, bil je politik iz prvih vrst. Poljaki so zaveso in tedanjo Evropo vsekakor čutili drugače kot mi.

    Prevod me je vsekakor zanimal, poljskega papeža sem kot novinar spremljal že v Mehiki, tja je prišel januarja 1979 na svoje prvo potovanje po svetu, tako rekoč takoj po ustoličenju. Ker Vatikan ni imel diplomatskih stikov z Mehiko, smo tuji dopisniki imeli precej prost dostop skoraj povsod, tudi do poljskega papeža, ki je bil še mlad, prijazen, dostopen.

    Ko mi je tedanji salvadorski nadškof, zdaj že svetnik Oscar Arnulfo Romero v tistih dneh pri kosilu mimogrede omenil, da »tale Poljak pa o Latinski Ameriki res nima najmanjšega pojma«, sem šele pomislil, da morda papež z vzhoda le ni tako prijazen, kakor se je zdelo tujim dopisnikom v Mehiki.

    Oscar, ki so ga Salvadorci (razen skrajne desnice) zelo cenili - takrat je tudi že prestopil s trde desnice bliže levici, je malo pozneje naročal svojim sodelavcem, da morajo zelo paziti name, ko pridem v njihovo deželo. Sprva sem hodil s potnim listom, pozneje pa ilegalno, peš čez hribe iz Hondurasa. Ko so ga fašisti ubili na oltarju, med mašo za njegovo pokojno mater, sem bil zelo prizadet.

    Čez leta sem v Rimu opazoval, kako poljskega papeža ni prav nič ganila Oscarjeva zgodba, tudi smrt na oltarju ne. Imel ga je za prekucuha, ki so mu bili mar gverilci in oblastem uporni reveži.

    Ko sem prevajal Wojtylovo knjigo, je bilo kar naporno. Malo je bilo zraven tudi pripovedi, kakor jo pač zmore papež s svojega trona, ki se je pogovarjal z dvema Poljakoma. Prevladovali pa so teološki premisleki, razlage, kakor jih deli papež svojim podanikom, to so vsekakor dopisali v Rimu, da so intervju razširili v knjigo. Precej hitro sem moral prevajati, ker se je mudilo, bali so se, da Wojtyla prej umre, kakor bo na Slovenskem izšla njegova knjiga. Izšla je še pravi čas, bila je uspešnica.

    Ta teden, na jožefovo, pa je v Rimu in še v ducat drugih prestolnicah izšla knjiga sedanjega papeža Bergoglia, zgodba o njegovi zgodovini, izdala jo je ameriška založba, ne vatikanska. Pripoved, ki ni teološko predavanje, ampak zgodba o življenju argentinskega Italijana, ki je govoril samo piemontsko, ko je bil otrok, ne špansko ni znal in tudi ne italijansko. Vzgajala sta ga stara starša, ki sta se iz Italije preselila leta 1929, samo piemontsko sta znala.

    Priznam, Bergoglio se mi je prikupil že pred izidom knjige spominov tudi zato, ker že ob prihodu v Vatikan ni dovolil, da bi na Oscarju Arnulfo Romeru ostal grd madež, ki mu ga je prilepil Wojtyla. Potegnil ga je iz pozabe, poskrbel za postopek beatifikacije in kanonizacije, oboje je opravil zelo na hitro.

    Pa knjiga ni pomembna zaradi Oscarja, ki vsekakor ni glavni junak Frančiškovega obdobja. Zanimiva je, ker pripoveduje zgodbo o Bergogliovem življenju in tudi o času, kakor ga je videl in ga po svoje razlaga sedanji papež. Kakor da svet, v katerem sta živela Wojtyla in Bergoglio, ni isti svet, večji del je bil tudi čas isti. Med Janezom Pavlom II. in Frančiškom je bil samo en papež, Benedikt XVI.

    Pa stoletja so tudi bila vmes, pomislim, ko prebiram prve odlomke iz Bergogliove knjige. Tako drugačen je od Wojtyle, da kar zbode v oko, ko zapiše, da je Vatikan zadnja absolutistična monarhija v Evropi. Razmišljanja so tam še vedno dvorna, marsikdo še naprej poskuša zavirati reforme, radi bi ostali v časih papeža kralja. Bergogliu prelati očitajo, da uničuje papeštvo.

    Knjiga je izšla na dan, ko je Frančišek pri sedeminosemdesetih končal enajsto leto vladanja. Pravi, da ne bo odstopil, kakor je predhodnik Ratzinger, če pa nekega dne vendarle bo odnehal, noče biti zaslužni papež in noče živeti v vatikanskih vrtovih. Samo upokojeni rimski škof bi bil rad, pri Mariji snežni bi spovedoval in prinašal obhajilo bolnikom. Tam hoče biti tudi pokopan.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani