PRIHODI V ITALIJO: Najbolj se stopnjuje beg iz Tunizije

Tako Bratje Italije kot Liga so pred volitvami trdili, da bodo z drastičnimi ukrepi prekinili pot migrantov čez Sredozemsko morje. Od začetka leta se jih je v Italiji izkrcalo več kot 20.000, trikrat več kot v istem obdobju lani. Kljub šikaniranju humanitarnih organizacij, zaostrovanju policijskega nadzora in zaviranju reševalnih akcij s posledičnimi množičnimi utopitvami, je ta povečan priliv paradoks, ki bega vlado. Da bi se izvlekli iz zagate, obtožujejo vse vprek. Evropo, njeno misijo Frontex, krmarje kot zadnje koleščke organiziranega kriminala. Pogosto so to migranti brez denarja, ki si s krmarjenjem plačajo pot čez morje. Pri Cutru je to bil mladoletni Afganistanec.

Zadnja cvetka je obtožba, da ruska brigada Wagner usmerja migrante v Italijo in da v Libiji že čaka na vkrcanje 700.000 migrantov. Toda velika večina teh tujcev redno živi in dela v Libiji, ki je nekoč bila država dokajšnjega blagostanja, dokler se niso pri Natu odločili, da zrušijo diktatorja Gadafija. Namesto demokracije je država dobila kaos, v katerem že leta uspeva stabilna trgovina z ljudmi. Bolj kot iz Libije se zdaj povečujejo prihodi iz Turčije, kjer po potresu begunci iz Sirije, Afganistana, Pakistana, Bangladeša bežijo proti Evropi. Ker je balkanska pot manj propustna, iščejo nove, nevarnejše poti, kot čoln, ki je potonil pri Cutru.

Najbolj pa se je povečal priliv iz Tunizije, kjer se stopnjuje upor proti vse bolj diktatorskemu režimu Kaisa Sajeda. Mnogi Tunizijci in priseljenci iz drugih držav se odločajo za beg. Nekateri celo v lastni režiji z nakupom plovila in satelitskega telefona. Italija je s Tunizijo sklenila dogovor, po katerem plačuje za vsakega vrnjenega migranta. Beg čez Sicilski rokav pa se stopnjuje, ob pomanjkanju vsakršne učinkovite politične iniciative Evrope in zlasti Italije do južnih sredozemskih sosed.