Prijava
Dark Theme
»Življenje je za mano, trdo, strmo in neprizanesljivo. Zahvaljujem se vam za priznanje, ki me potrjuje v prepričanju, da ga je bilo vredno živeti,« je pred petnajstimi leti na odru Cankarjevega doma v Ljubljani dejal Miroslav Košuta, potem ko je iz rok Jaroslava Skrušnyja prejel Prešernovo nagrado za pesniški ustvarjalni opus. V nekajminutnem zahvalnem govoru je tistega 7. februarja 2011 s svojim prepoznavnim nastopom nagovoril dvorano in gledalce pred televizijskimi ekrani. Z njemu značilno pikrostjo je ošvrknil domovino, ko ne varuje in utrjuje svojih manjšin, posameznike v manjšini, ki tiščijo glavo »v peščini samoljubja«, namesto da bi se lotili korenitih sprememb. »Včasih me obide občutek, ko da drsimo na velikanskem usadu, dol dol, nižje in nižje, pa še spletkarimo in se repenčimo, alpsko poskočni, dokler nas ne zagrne in pogoltne. Zna biti, da bo nekoč arheolog zaman ugibal, če je šlo za naravno nujnost ali skupinski samomor.«
Miroslav Košuta je čutil s skupnostjo, kateri je pripadal. Najbrž so se zato njegove besede tako globoko dotikale mnogih med nami. Ne samo, ker jih je znal mojstrsko ali igrivo sestavljati v celoto. Dotaknile so se nas, ker je znal strahove, želje, upe, razočaranja neke skupnosti, nekega prostora ubesediti in prepesniti v verze.
Tako je bila na primer usoda manjšine ena od stalnic Košutovega besednega ustvarjanja. Ni je izpostavljal samo v svojih odmevnih govorih, ki bi jih veljalo danes - tudi zaradi vztrajnega pozivanja k enotnemu nastopanju - spet vzeti v roke (in si pred tem pošteno umiti ušesa). Temveč tudi v svojih epigramih in verzih. V pesmi Pismo Niku Grafenauerju je na primer leta 1975 napisal, da pri nas stvari merimo z drugačnimi merili: človek je v stiski, človek je v sili ...
In ker je bil doma v različnih okoljih, so se ta zrcalila v njegovem pisanju. Pisal je o morju, bitah, pomolih in kriških ribičih - da zapojem z vami pesem, ki je, kakor vi, spomin.
Pisal je o Trstu, v katerem se kot mnogi Slovenci dolga leta ni čutil sprejet, o Trstu, ki je kot mesto na robu sveta, ki ga duši zatohli zalivski zrak, v katerem so mrtvi grenkejši ko pelin ... a tudi o Trstu, ki je kot vera, ki ne dogori.
Pisal je o lastovkah, ki so gnezdile v spalnici na Kontovelu, o ljubezni. S hvaležnostjo je pesnil o narodnoosvobodilnem boju, o štirih junakih, ki so verjeli v svobodo in pravičnejši svet.
Pisal je za gledališče (v Slovenskem stalnem gledališču je kot ravnatelj in umetniški vodja delal več kot 20 let), za radio, dolga desetletja tudi za Primorski dnevnik. Predvsem pa je pisal za otroke, o katerih je trdil, da ima z njimi največ zadoščenj. Kolikokrat se je odzval na njihova vabila, jih obiskal v šoli ali na prireditvi, jih nagovoril ali prisluhnil njihovim recitacijam. O medvedih, ki prijateljujejo z miškami, ali o tem, da je na Krasu krasno, ker tu nikdar ni prezgodaj, nikdar ni prekasno.
Miroslav Košuta pa je pesnil tudi o Triestini. Ob branju Umberta Sabe je namreč sprevidel, da lahko pesnik piše tudi o nogometu. In, dokaj presenetljivo, je v tistem svojem govoru na odru Cankarjevega doma ob kulturnem prazniku spregovoril tudi o športnikih, ki dvigajo našo samozavest in so »silovit kohezijski element skupnosti tako v matici kot v zamejstvu«. Takrat je izrazil upanje, da se bodo lahko »nekoč tudi zunaj uradnih meja rojeni Slovenci borili za prestiž matične domovine«. Upam, da ga je tam, kamor je 2. februarja odletel v družbi svojih ljubljenih lastovk, doletela novica, da je le nekaj dni kasneje na olimpijskih igrah branila slovenske barve tudi nabrežinska smučarka.
