SPOMIN: Merimo dolžino korakov

V petkovem nagovoru italijanskega predsednika Sergia Mattarelle na Kvirinalu je bilo 809 besed namenjenih preteklosti in 609 besed za sedanji čas s podaljškom v prihodnost. V včerajšnjem nagovoru premierke Giorgie Meloni na bazovskem šohtu, prve vodje italijanske vlade pri tamkajšnjem spomeniku žrtvam fojb, je bil izkupiček za sedanji čas skromnejši: 59 besed, medtem ko jih je preteklost odnesla kar 1245. Med 59 so se znašli tudi »Slovenia« in »Croazia« ter še »Gorizia« in »Nuova Gorizia« zaradi njune pridobitve naziva Evropska prestolnica kulture 2025.

Postali smo nekakšni računovodje na področju besed, ker pri politikih iz večinskega naroda beležimo korake naprej tudi tedaj, ko so neznatni in pokrivajo skromno razdaljo le 59 besed. Ker pri vsem tem, kar smo doživeli - t. i. spravna dejanja, pogovori državnikov Italije in Slovenije, zagotovila, da so odnosi med državama dobri kot malokdaj ... -, in pri tem, kar doživljamo - priprave na novogoriško-goriško evropsko prestolnico kulture -, bi z veliko muko sprejemali dejstvo, da se delajo koraki nazaj. Z muko bi na primer sprejemali, da bi tempo naglo spreminjajoče se družbe pri nas še naprej zavirala nacionalistična mržnja. Da bi po dvajsetih letih od največje širitve Evropske unije še vedno prevladovala takšna »zgodovinska resnica«, ki ne upošteva »zgodovinske resnice« sosed.

S tem v zvezi: kje je končalo »kompleksnejše dogajanje na italijanski vzhodni meji«, ki je bilo izrecno navedeno v prvem členu zakona o dnevu spomina na žrtve fojb in eksodusa Istranov, Rečanov in Dalmatincev? V noveli zakona o fojbah, ki so jo v parlamentarnem postopku podprle tudi opozicijske politične sile, o kompleksnosti ni več ne duha ne sluha. To je okoliščina, ki nas mora še najbolj skrbeti, saj so v zakonskih dopolnilih »pobude za širjenje vedenja tragedije o fojbah«. Kdo pa bo vstopal v šole in razlagal tragediji fojb in eksodusa? Politiki, ki jim potvarjanje preteklosti običajno kar dobro uspeva, ali zgodovinarji, resni zgodovinarji, ki bodo znali v šolskih razredih prikazati kompleksnost?

Po večinski naraciji o zgodovinski odgovornosti za medvojno in povojno dogajanje, ki smo jo v prejšnjih dneh, ob desetem februarju, spet slišali, ostajajo spomini v državah sosedah »neuskladljivi«. Ni še zadostne občutljivosti, da bi jih zbliževali. To lahko predstavlja zelo resen problem za nadaljnji proces gradnje Evrope. Evropo bodo gradili le narodi, ki bodo svoj spomin soočali s spominom drugih.

Izpit iz zbliževanja spominov bosta Italija in Slovenija polagali ravno zdaj, ko se Gorica in Nova Gorica pripravljata na leto 2025, ko bosta skupaj, po intuiciji Slovenije, kot je spomnil predsednik Mattarella, Evropska prestolnica kulture. Da je izziv zahteven, se je pokazalo v prejšnjih dneh, ko je med Slovenci krepko završalo zaradi filma La rosa dell’Istria. Snemali so ga tudi v Gorici in je prek italijanske televizije ob dnevu spomina na fojbe in eksodus vstopil v domove okoli treh milijonov ljudi. V špici filma, ki je še bil nabit s stereotipnim prikazom »zlobnih Slovanov«, je izstopal tudi logotip EPK 2025, čeprav - tako so povedali vodje EPK - niso imeli pri tem ničesar in da za film ni šel niti evro iz sredstev za kulturno prestolnico. Polemika še tli. Uspešnost EPK bomo merili tudi po tem, ali bo čezmejna prestolnica znala tudi povezati zdaj še ločena spomina.

Če sem že omenjal korake ... Skrivnostna (ali pa tudi ne) ostaja smer korakov, ki jih dela župan Trsta. Včeraj je lomastil z besedami o »holokavstu fojb«, o Titovih zvereh, ki so v teh krajih pustile za sabo dolgo krvavo sled ter v brezna zmetale ljudi, ki so bili krivi le, ker so bili Italijani. Kdor to zanika, pa da ima prav tako krvave roke. V krvoločne razlage je spet zdrsnil isti župan, ki prihaja k spomeniku štirim ustreljenim na bazovski gmajni, ki svoje viške spravljivosti dosega le na komemoracijah v Rižarni.